"Jezus mi s križa kaže, koliko mu pomenim." Duhavna misel patra Lovšeta.

LJUBLJANA (sobota, 4. oktober 2008, RV) - Draga poslušalka, cenjeni poslušalec. Jezus nama danes pravi: »Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogalni kamen.« S tem naju želi spomniti, da je Njegov križ modrost in moč Boga, ki rešuje človeka in naju osvobaja smrtnih blodenj.
Za učene in mogočne tega sveta, kot sva midva, zahodnjaka, grško-rimskega načina razmišljanja, je taisti križ nespamet in nemoč, pred katerim vse življenje beživa. Zaradi tega Jezusa tudi zavračava. Zaradi križa, ki je njegova Božja oblast. A drobna podrobnost iz Njegovega trpljenja nama lahko prinese tolažbo in zaupanje: namreč, na koncu je Jezusa prepoznal prav tisti, ki ga je križal.
Zato, da bi ga tudi ti in jaz prepoznala, Jezus vsrka vase najino zlo. Ne vrne ga nama. S tem postane tvoj in moj rešitelj in Gospod. S tem nama pokaže, kdo je Bog in kdo je človek po njegovi podobi.
Ne lasti si ničesar in nikogar; nasprotno, daje vse vsem in celo samega sebe da. Najina zmota je, da si ga zamišljava drugačnega, kakor je; ker sva v resnici njegova sinova in mu hočeva postati podobna (1 Mz 3,5), se na vso moč trudiva, da bi postala takšna, kot sva si ga sama in po svoje zamislila.
A Bog ne odneha. Seveda se nama ne vsiljuje. Postane tujec, da bi ga lahko srečala v vsake, ki potrebuje sprejetje. Podari nama vse. Predvsem pa svobodo, da lahko delujeva kakor on! Njegova edina nagrada je najina sreča. Zaupa nama svojo Očetovsko navzočnost, ki jo lahko živiva le tako, da sva drugim brat ali sestra. Nenehno nama izkazuje svojo ljubezen, nama, ki sva njegov vinograd. Kaže jo z dejanji, da bi jo lahko dojela in obrodila sad. Pravi sad pa je v tem, da mu postajava podobna v načinu ravnanja. Podobna njemu, ne svoji predstavi o njem.
V današnjem odlomku Jezus alegorično razlaga Izraelovo zgodovino, zgodovino Cerkve in znotraj nje tudi mojo in tvojo zgodovino. Pove nama, kako vidi Bog tvojo, mojo in našo, tudi slovensko povolilno resničnost, in razodeva »kar je skrito od začetka sveta« (13,3). Kaj pa je tisto, kar je meni in tebi ter najinim sodobnikom skrito že od začetka sveta?
Božja Očetovska ljubezen do tebe in mene, do vseh sinov in hčera v Sinu Jezusu. Ta je skrita že od začetka sveta. Vse, tudi midva, je ustvarjeno zanj, po njem in v njem obstaja (Kol 1,16 sl.). Midva pa iz nevednosti gradiva vse na sebičnosti, ki nas ubija kot sinove in kot brate. Krade nam življenjski smisel, veselje in ustvarjalnost.
Bog je od samega začetka hotel, da bi bil svet lep, odsev njegovega veličastva; toda mi smo iz njega naredili grd svet, poln nasilja, ki ubija brata in sestro. Gospodu, ki spoštuje tvojo in mojo svobodo, ne preostaja nič drugega, kot da postane on sam brat, nad katerim zneseva svoje nasilje. Le tako nama lahko pokaže, da sva v resnici sin in hči, brat in sestra.
Ali ni čudno, da mu še vedno ne verjameva? To je zares božanska rešitev: tudi kdor mu nasprotuje, ne dela drugega, kot da izvršuje njegov načrt. Najina osebna zgodovina, zgodovina cerkve, zgodovina slovenskega naroda, tudi sedanja, so zgolj postopno razkrivanje skrivnosti Boga, ki premaga tvoje in moje in naše zlo tako, da ga nosi na sebi. Najin in naš najhujši zločin preobrne v svoje čudovito delo odrešenja za vse.
V zgodbi o ubijalskih viničarjih opisuje prepletanje moje in tvoje nezvestobe z njegovo zvestobo. Prihaja nama naproti, midva pa ga zavračava. Nenehno hočeva meriti svoje človeške moči, ki proizvajajo samouničevalno nasilje, z Božjo močjo, ki je ljubezen, močnejša od smrti. Ta sad, ki je ljubezen do sebe in bližnjih, je edino, kar Bog od naju pričakuje.
V uboju Sina se dovrši vse, tako naša sprevrženost kot njegova dobrota. Človeško zlo izčrpa svoj negativni naboj s tem, ko vzame življenje začetniku življenja; Bog pa se pokaže kot tak s tem, ko da svoje življenje nam, ki mu ga krademo. Z ubojem Sina zares dobimo njegovo dediščino: držimo v rokah sad, ki nas dela podobne Bogu (1 Mz 3,5)! Sin, ki v svoji krotkosti postane predmet objestnosti, od nas podeduje našo goloto, mi pa od njega njegovo sinovsko oblačilo (27,35). Njegov križ razkrije uničevalnost našega nasilja in moč njegove ljubezni. To je čudovito delo Boga: naša beda prikliče njegovo usmiljenje. Združeni z njim, Izraelci in pogani, smo sinovi v Sinu, rodovitno drevo in kraj srečanja z Bogom in vsemi v Bogu. Veseli se z menoj!