Teološki in človekoljubni pogledi na preseljence

ZDA (petek, 8. avgust 2008, RV) – Kar pogosto manjka v razpravah o preseljevanju in preseljenih osebah, je človekoljubni vidik tega, danes vedno bolj pogostega pojava. Poglobljen in celosten pogled na preseljence, ki prečkajo državne meje, da bi si poiskali delo ali se pridružili svoji družini, daje v Združenih državah Amerike izdana knjiga z naslovom Obljubljena dežela, tvegano potovanje. Zbirka esejev, prispevali so jih različni avtorji, pristopa k pojavu preseljevanja s teološkega vidika in vidika človekovih pravic ter v ospredje postavlja dejstvo, da je preseljevanje v zgodovini človeštva prisotno že stoletja in da so preseljeni ljudje človeška bitja, ki jim pripadajo od Boga dane pravice, ki jih moramo spoštovati. Predgovor h knjigi je prispeval kard. Oscar Rodriguez Maradiaga, škof v Hondurasu, in zapisal, da smo vsi poklicani v preseljenih bratih in sestrah videti vsem skupno človečnost, poklicani skupaj delati za solidarnost, za skupnost ljubezni in prijateljstva, ki odseva Božje kraljestvo. V prvem od štirih delov knjige je nakazan teološki vidik preseljevanja. Jacqueline Hagan, predavateljica na univerzi v Severni Carolini, odpira pogled na osebno vero preseljenih ljudi in osvetli pomen verskih simbolov in obredov, ki imajo na potovanju preseljenih osrednjo vlogo. Peter Phan iz univerze Georgetown v Washingtonu prikaže zgodovino zgodnjih kristjanov kot preseljencev in tujcev, izpostavi, da je tudi Jezus bil preseljenec in potujoči pridigar, brez prostora, kamor bi položil glavo. Kakor Jezus so tudi prvi kristjani bili preseljenci, zapustili so svojo domovino, da bi razširjali evangelij. Gustavo Gutierrez, strokovnjak za teologijo osvoboditve, pa o pojavu migracije razmišlja kot prednostni možnosti, za katero se odločajo revni ljudi. Drugi del knjige predstavlja poslanstvo Cerkve v odnosu do preseljencev in zgodovinski razvoj cerkevenega dela na tem področju, začenši z Jezusovim navodilom, naj sprejmemo tujca, kajti kar smo storili enemu izmed najmanjših, smo storili njemu.V delu pod naslovom Politika suverenih pravic, kulturnih pravic in človekovih pravic avtorji esejev govorijo o povezanosti med naravnimi in suverenimi pravicami ter poudarjajo, da se človekove pravice in suverenost medsebojno ne izključujejo. Graziano Battistella iz Mednarodnega inštituta Scalabrini v Rimu tako pravi, da se s pristopanjem k preseljevanju s strani človekovih pravic ustvarja skupen prostor tekmovalnih interesov. Ko postanejo človekove pravice merilo pri postavljanju učinkovitih zakonov, so zadovoljeni tudi socialni, ekonomski in varnostni interesi. Politika izključevanja, ki se kaže v pregnanstvu, pridrževanju in izkoriščanju delavcev, ne uresniči nobene pravice in koristi preseljencev ter vodi le v izkoriščanje človeka. Tako stališče so zavzeli tudi ameriški škofje, ki so naklonjeni pravno urejenemu statusu preseljenih oseb, ki temelji na spoštovanju človekovih pravic in prispeva k skupnemu dobremu. Donald Kerwin, direktor Katoliške pravne mreže za preseljence, je med drugim izpostavil, da človekove pravice in državna varnost lahko soobstajajo ter opozoril, da je ameriška skrb za varnost po 11. septembru v nekaterih primerih spodkopala temeljne človekove pravice. Katoliško izročilo glede naravnih pravic svari pred nevarnostjo, da pojem varnost postane družbeni idol ali absolutno dobro. Človekovo dostojanstvo in pravice morajo ostati središčno načelo, tudi v kontekstu nacionalne varnosti, ter glavno merilo pravične politike o preseljevanju. Poglavje zaključuje Olivia Ruiz Marrujo iz kolegija v Tijuani v Meksiku, in v ospredje postavi spolno nasilje, s katerim se soočajo preseljene ženske ter opozarja, da je temu področju potrebno posvetiti več pozornosti, saj je največkrat spregledano in zamolčano. Zadnji del knjige se vrača k začetni temi Kristusa kot preseljenca. Daniel Groody iz notredamske univerze poveže preseljevanje in evharistijo, kjer je Bog zares prisoten med nami. Zaključuje, da je evharistično bogoslužje prostor, kjer se poskuša ustvariti skupnost, ki presega vse meje, je prostor, kjer se v očeh preseljenih tujcev gleda brata in sestro ter resnično prisotnost Jezusa Kristusa. Knjiga Obljubljena dežela, tvegano potovanje bralca usmerja k poglobljenemu pogledu na vprašanje preseljevanja in na podobo preseljenca kot osebe ustvarjene po Božji podobi. Za kristjana sprejeti tujca ne pomeni le dejanje pravičnosti, temveč pomeni uresničevanje njegovega duhovnega poslanstva.