Teologinja Tracy Sayuki Tiemeier so svoji poti do katoliške istovetnosti

AMERIKA (četrtek, 7. avgust 2008, RV) – Tracy Sayuki Tiemeier, docentka teoloških študij na Loyola Marymount Univerzi v Los Angelesu, nam razkriva svojo težko zgodbo ''življenja v vmesnem območju'', kakor ga sama imenuje. V svojem otroštvu je bila ničkolikokrat vprašana: Kaj si ti? In ob tem ni vedela kaj odgovoriti, zato so jo spraševali naprej: Od kje si?, nakar je odgovarjala, da je rojena v Washingtonu. A odgovor še ni bil zadovoljiv in so jo spraševali naprej: Kaj sta tvoja starša? Od kje sta? Povedala je, da je oče iz Cincinnatija in mama iz Los Angelesa. Odgovor na to je bil navadno: Mah neeeeee, ti si tako drugačna, kaj si? Navadno je odgovorila, da je na pol Nemka. Vedela je, na kaj so mislili ob vseh teh vprašanjih in močno jo je jezilo, a ker je bila posebno premišljen otrok je vedno odšla dalje z občutkom zmagoslavja. Vendar pa jim je zamerila, da so jo spraševali KAJ je in ne KDO je?! Tracy Sayuki Timeier je četrta generacija ''hapa'', japonsko-nemške mešanice, ki je bila kot otrok oblečena v srajce njene mame iz Tokya, zaradi česar je bila vse: srečna, prekleta in ponosna. Vedela je, da je drugačna, saj ni bila nič podobna svojim sestričnam, ni bila niti bele niti rumene polti. Upirala se je kategorizaciji ljudi. Grozljivo vprašanje Kaj si? jo je spremljalo povsod, kamorkoli je šla. Obupno si je želela biti normalna, kar je pomenilo, biti Američanka. Pogosto je bila tarča posmeha in rasnega blatenja. Soočala se je tudi z veliko versko krizo. Njena mati je po poroki z njenim očetom postala katoličanka in tako je bila rimokatoličanka tudi sama. Prav tako pa, pravi Tracy, je s starimi starši ter razširjeno družino in v kulturnem društvu prakticirala tudi Šintoizem in Budistične tradicije. Naučila se je izdelovati oltar za svoje prednike, da bi se z njimi pogovarjala in jim prinašala hrano. Po drugi strani, pa se ji je v istem času zdelo, da je vse to v velikem konfliktu z katoliško vzgojo, ki jo je prejemala. Vdanost prednikom skozi čaščenje je bilo neke vrste malikovanje, s katerim se resničen kristjan ne ukvarja, kakor se po takratnem njenem razmišljanu kristjan naj ne bi ukvarjal z ničemer ne-krščanskim, torej tudi ne z ne-belci. Tako je razmišljala Tracy in se zaradi svoje drugačnosti soočala z veliko zmedo in zadrego. Kolikor je bilo le mogoče se je spojila s svojo šolo belcev. Ampak njen osebni, skriti notranji boj jo je ogrožal na vsakem koraku. Močno jo je zaznamovalo tudi njeno drugo ime Sayuki, ki združuje imeni njenih babic in predstavlja posebno spoštovanje in odgovornost, a tega kot otrok ni vedela. Vsa njena skrb je bila, kako bi postala normalna Američanka in ob vsaki priložnosti jedla hrano iz McDonald's-a. V katoliški osnovni šoli, pripoveduje Tracy, so imeli poseben projekt, v katerem so morali opisati svetnika, po katerem so dobili ime. Tu je zanjo zopet nastal problem, saj ni imela imena svetnika niti v prvem, niti njenem drugem imenu. Bala se je, kaj bi si ljudje zaradi tega mislili o njej, zato se je odločila, da bo lagala, da je njeno drugo ime Marija. V svojih igrah se je pretvarjala, da je Marija, Jezusova mati in v teh igrah se je končno počutila lepo. Šolski projekt pa le ni bil tako tragičen, kot si ga je Tracy predstavljala, saj ji je njena učiteljica povedala, da bi ime Tracy lahko bil vzdevek za Terezijo in tako si je za svojo zavetnico si je izbrala Terezijo Deteta Jezusa. In če se je prej počutila brez pravih korenin – ni bila zares katoličanka, ni bila zares Američanka, niti Japonka, jo je šolski projekt popolnoma osvobodil, saj si je zgradila novo povezavo s svetniki in svojo lastno identiteto. Projekt je vzela zelo resno in v njem videla priložnost, da končno definira kdo je?. V svoji vznesenosti si je pri birmi želela nadeti povsem novo ime in izbrala si je ime Ivana Orleanska, ime svetnice, ki je bila borka, kakor ona.