Komentar

KOMENTAR (torek, 29. julij 2008, RV) – Bolj ko se bližajo poletne olimpijske igre v Pekingu, večje so težave s katerimi se soočajo kitajske oblasti. Zunanja pokazatelja sta predvsem dva. Prvi je velika možnost, da bo Mednarodni olimpijski odbor preložil ali celo ukinil nekatera tekmovanja zaradi slabega zraka. Drugi, še bolj pomemben pokazatelj pa je nepričakovani sklic, konec prejšnjega tedna, Politibiroja kitajske komunistične partije, ki je razpravljal o nujnih in zelo tveganih gospodarskih ukrepih. Med temi ukrepi so: kako pospešiti izvoz blaga, ker so se zaloge silno nakopičile. Na dnevnem redu je bilo tudi vprašanje močne domače valute, ki povzroča inflacijo. Najbolj pa je pereče vprašanje poceni delovne sile in strahovite zlorabe naravnih bogastev v gospodarske namene, kar po eni strani krepi proizvodnjo, po drugi pa ljudem jemlje kupno moč, siromaši državo, ki prehitro uporablja naravna bogastva in s tem veča svojo odvisnost od tujine. Sedanji gospodarski in proizvodni sistem je očitno zašel v krizo, ki ji ni videti konca. Signal za preplah je po eni siloviti upad tujih vlaganj, predvsem iz Hong Konga. Po drugi pa trkajo na vrata Politbiroja vedno večje socialne zahteve delavcev v že razvitih področjih, ki ne morejo shajati s slabimi plačami potem, ko se je njihov standard vsaj nekoliko izboljšal. To socialno bombo so najprej naslutili tuji vlagatelji, ki že iščejo nova področja, kjer je delovna sila še bolj poceni. Kitajske oblasti tudi nimajo nobenega praktičnega pristopa k reševanju podražitve hrane in energije, zlasti nafte. Prvi skoki cene nafte pred meseci so se kitajskim komunističnim oblastnikom zdeli blagodejni na mednarodni ravni, saj so krepili kitajsko konkurenčnost. Ko pa je cena nafte presegla 80 dolarjev, z njo pa so poskočile cene prehrane, se je gospodarska in konkurenčna idila končala. V svetu je namreč upadlo povpraševanje po cenenih kitajskih proizvodih, na Kitajskem pa se je zaradi cene energije podražila cena proizvodnje in s tem stopnje zaslužka.
Člani kitajskega Politbiroja pa so dobili na mizo tudi skrajno zaupen dosje z oznako »Olimpijske igre«. V zadnjih dveh, treh mesecih je namreč postalo jasno, da olimpijske igre ne bodo politična čarobna palica, ki bo rešila vrsto političnih vprašanj o kitajski prihodnosti. Politbiro kitajske komunistične partije se je pred leti odločil za organizacijo olimpijskih iger predvsem v upanju, da bodo priprave - gospodarske, organizacijske, športne, predvsem pa politične – sproti blažile notranje zahteve ljudstva po večjem blagostanju na račun zunanjega ugleda in kitajskega ponosa pred svetom. Ta najglobji strateško-politični nagib in propagandna učinkovitost olimpijskih iger se je nenadoma zrušila. K temu so na svoj način prispevali tibetanski menihi s svojimi zahtevami, hud potres pred meseci, ki je pokazal na strahovito korupcijo vladnih služb v izgradnji socializma, nujno in za kitajsko miselnost nezaslišano kupovanje socialnega miru. To so le nekateri notranji vidiki in dejavniki, zakaj so olimpijske igre izgubile strateško politični čar prihodnosti v očeh kitajskega ljudstva, kitajsko državno vodstvo pa so postavile pred silno zahteven in kakovostno nov političen izziv.
Na ta vidik je pred dnevi opozoril 75-letni Bao Tong, najbolj ugleden disident, ki se bori za nenasilno in demokratično družbo. Bao Tong je bil do leta 1989, torej do pohoda kitajske vojske nad študente an Trgu nebeškega miru, član Centralnega komiteja kitajske komunistične partije. Ker se ni strinjal z vojaškim posegom, je končal v zaporu do leta 1997. Od takrat živi v hišnem priporu pod trajnim nadzormo kitajske policije.
Bao Tong pravi, da bi Kitajska morala na olimpijksih igrah pokazati svojo notranjo družbeno in gospodarsko trdnost. Brez tega ljudstvo ne bo imelo zagona za prihodnost. Ob sedanje stanju pa kitajske oblasti ne bodo mogle ljudem govoriti, da nas tujci ob olimpijskih igrah poveličujejo, domoljubi pa so polni narodnega ponosa. Ker pa takšne normalne psihologije ni videti, je tudi pogled kitajkega ljudstva v prihodnost zamegljen.