Knjiga J. Haughta z naslovom Bog in novi ateizem

ZDA (petek, 25. julij 2008, RV) – Pred kratkim se je na knjižnih policah pojavila vrsta novih knjig, v katerih avtorji razpravljajo o več stoletij starem ateističnem napadu na vero. V knjigi Božja zabloda avtor Richard Dawkins odslovi Boga kot pošast; Sam Harris v dveh svojih knjigah Konec vere in Pisma krščanskemu narodu pravi, da je Bog zloben; v knjigi Bog ni velik pa avtor Christopher Hitchens zatrjuje, da religija vse zastrupi. Za naslovi teh knjig stoji prepričanje, da je znanost pristojna in usposobljena odločiti, ali Bog obstaja ali ne. Avtorji uporabljajo klasične znanstvene metode, postavljajo božansko delovanje v serijo fizičnih vzrokov in zaključujejo, da Bog ne obstaja. Opirajo se na vrsto grozodejstev, ki jih je zagrešila religija: križarske vojne, inkvizicija in druga nasilna dejanja. Kot kritičen odgovor na zaključke Dawkinsa, Harrisa in Hitchensa je izšla knjiga z naslovom Bog in novi ateizem, izpod peresa Johna Haughta, namenjena širokemu krogu bralcev in napisana v jasnem in nepolemičnem jeziku. John Haught, znani ameriški strokovnjak za področje dialoga med teologijo in znanostjo, se neposredno naveže na omenjene napade avtorjev in pokaže na njihovo nezadostnost, tako v odnosu do vere kot do razuma. Ugotavlja, kako ti novi ateisti Boga najprej skrčijo na določen individuum, zgoj na enega posameznika, ki neposredno posega v vzročno verigo naravnih dogodkov, iz katere ga nato izbrišejo. Takšna podoba Boga nima ničesar skupnega s krščanskim in teološkim pojmovanjem vere v enega Boga, ki govori o neizrekljivi skrivnosti Boga kot neskončnega bitja, ki je resnica, dobrota in lepota. Avtorji popolnoma zanemarijo teologijo, ugotavlja Haught in dodaja, da na ta način ni težko ustvariti praznega Boga. Sam nasprotno predstavi pot, kjer sta vera in razum med seboj povezana v plodno delovanje, in kjer je Bog mnogo več kot le narisana figura. Haught poudarja, da je se k religiji lahko pristopi kot k fenomenu ali pojavu, ki se ga lahko proučuje z znanstveno metodo, navsezadnje je religija del človekovega vedenja. Vendar pa ateisti trdijo, da lahko znanost najbolj primerno pojasni stvarnost Boga, ki ga ljudje častijo. Haught ugovarja s vprašanjem, kateri znanstveni eksperiment lahko dokaže neskončnost in zaključuje, da znanost po svojih standardih tega ni sposobna odkriti, ne v pozitivnem ne v negativnem smislu. O knjigah in njihovih dokazih Haught pravi, da so ga intelektualno razočarale. Dokazi so podani na nestrokovni in nelogični osnovi, ne izpostavljajo vprašanj, ki bi pritegnila zanimanje. Avtorji ne poglabljajo teologije, ki se je v preteklosti že razvila med vrsto ateistov in krščanskih mislecev. Pišejo v udobnih okoliščinah in ne zahtevajo nobene radikalne spremembe človeške družbe. Vse kaže, da so se ustavili za ograjo izrazov, kot so družbena pravičnost in skrb za okolje, ohranjajo iste družbene vrednote in pomene, le da so sedaj povezane s konservativnim Darwinovim naukom. Medtem ko tehtno izpostavljajo zlorabe v imenu religije, zanemarijo zlorabe človekovih pravic s strani neverskih političnih sil, zaradi česar je v 20. stoletju izgubilo življenje samo v komunističnih režimih nad 120 milijonov ljudi. Haught izpostavlja, da teološko razumevanje Boga ni povezano z verigo vzrokov temveč z neskončno skrivnostjo, z osebnim Bogom brezpogojne ljubezni, ljubezni, ki je ranljiva in nesebična, sebe prazna. Ljudi različnih verskih tradicij takšen Bog nagovarja in vabi v oseben odnos. Na ta način je vera v Boga pot zaupanja, ki odpira razum za globoke razsežnolsti sveta in življenja ter mu preprečuje, da bi se sesedel sam vase. Vera daje človeškemu duhu prostor za dihanje, daleč od tega, da bi bila sovražnik razumu.