Predsednik Kamil al-Maliki prihaja v Vatikan

RIM (četrtek, 24. julij 2008, RV) – V Vatikanu danes potekajo zadnje priprave na jutrišnji obisk predsednika iraške vlade Nurija Kamila al-Malikija. Zadnji pomemben obisk iz Iraka pri svetem očetu je bil 25. avgusta 2005, ko je prišel zunanji minister gospod Hoshyar Zebari, le nekaj dni potem, ko je iraški parlament sprejel novo ustavo, v kateri ima posebno mesto poglavje o verski svobodi. Pogovor med svetim očetom in iraškim zunanjim ministrom se je osredotočil na »obnovo državnih ustanov, ki naj poteka v duhu dialoga, ki bo vključil vse verske skupine, razne narodnosti in druge dejavnike v družbi«. Papež je ministru tudi izrazil svoje upanje, da bo v prihodnosti mogoče zgraditi svet v bratskem duhu med osebami in med verujočimi.
Po obisku leta 2005 je sveti oče večkrat govoril o stanju v Iraku in nizal tehtne predloge in razloge za umiritev stanja v državi. Med najbolj pomembnimi papeževimi tovrstnimi posegi na mednarodni ravni naj navedemo njegovo razmišljanje o Iraku v nagovoru članom diplomatskega zbora, kreditiranega pri Svetem sedežu, 7. januarja letos, ko je dejal: Sprava je tudi v Iraku nujna! V tem času potrjujejo našo zaskrbljenost novice o atentatih, grožnjah in nasilju, ki se nadaljuje zlasti nad krščanskimi skupnostmi. Očitno je, da bo potrebno presekati nekatere politične vozle. V tem okviru mora primerna ustavna reforma zagotoviti pravice manjšin. Ljudstvu, ki ga je prizadela vojna, je potrebna pomembna človekoljubna pomoč. Tukaj mislim predvsem na razseljene po vsej deželi in beguncem, ki so odšli na tuje, med katerimi so mnogi kristjani. Mednarodno skupnost vabim, naj bo velikodušna do njih in do držav, kjer so našli zatočišče, saj so njihove sposobnosti za sprejem na veliki preizkušnji. Naj tudi izrazim svojo podporo diplomaciji pri reševanju iranskega jedrskega programa, da s pogajanji v dobri veri sprejmejo jasne odločitve v medsebojnem zaupanju, upoštevajoč prave potrebe narodov in skupno dobro človeške družine.
O Iraku je včeraj na kratko govoril p. Federico Lombardi, predstojnik Tiskovnega urada Svetega sedeža, ko je v pogovoru z novinarji odgovarjal na vprašanja o apostolskem potovanju v Sydney in o prihodnjih dejavnostih svetega očeta. Glede obiska predsednika iraške vlade, gospoda Kamila al-Malikija, je p. Lombardi dejal, da je ta sprejem nedvomno zelo pomemben, ker je problematika na Bližnjem Vzhodu ključnega pomena za mir na svetu. Obe strani pa tudi skrbijo težave katoličanov in vseh kristjanov v Iraku. P. Lombardi je nato omenil nasilno smrt škofa Rahe in prisilno izseljevanje kristjanov iz dežele. Irak je vsekakor dežela, na katero vsi gledamo z veliko zavzetostjo in skrbjo, je dejal in dodal, da ima Sveti oče vse to v mislih v svojih molitvah in snovanjih.
Iz navedenega je več kot očitno, da se je skrb Svetega sedeža za kristjane v arabskih in islamskih deželah na sploh po 11. septembru 2001 skokovito povečala. Vojna v Iraku je usodo kristjanov v islamskih državah postavila pod vprašaj, zlasti še, ker so kristjani v Iraku imeli največji vpliv v državi, razen maronitov v Libanonu, saj je bil katoličan, Tarak Aziz v samem vrhu iraške države, kot predsednik vlade, ali zunanji minister, vedno pa v najožjem krogu Sadamovih svetovalcev. Tolikšnega vpliva kristjani, tako katoličani kot pripadniki ostalih Vzhodnih cerkva niso imeli v nobeni drugi arabski ali muslimanski državi. K temu je pripomoglo tudi dejstvo, da so kristjani v Iraku bili in so v nekem smislu še danes največja nemuslimanska manjšina. Pri tem pa je treba povedati, da so si tak položaj izborili po odhodu Anglije iz Bližnjega in Srednjega Vzhoda v 20-letih prejšnjega stoletja. V dobrih 80-letih so krščanske skupnosti našle nekakšen način sožitja z muslimani in Arabci tre drugimi nearabskimi narodi. Po napadu islamskih skrajnežev, fundamentalistov in teroristov, se je to sožitje v trenutku zrušilo. To pa zaradi notranjih in zunanjih razlogov.
Ključnega pomena so seveda notranji razlogi, kakor je to vedno v politiki. Z napadom islamskih teroristov v New Yorku in Washingtonu so se dejansko in predvsem porušila vzpostavljena notranja ravnovesja, ki so jih vladajoči arabski in muslimanski klani vzpostavili v posameznih muslimanskih državah. Vojaški poseg ZDA in zaveznikov najprej v Afganistanu nato pa v Iraku, pa je pomenil začetek kakovostno novih razmerij, ki ne bodo več temeljila na prevladi nekaterih klanov nad drugimi, ampak na ustvarjanju novih razmerij med vsemi klani, etničnimi skupinami in poglavitnimi islamski verskimi strujami od sunitov, šiitov, fundamtalistov in drugih islamskih skrajnežev.
11. september pa je tudi začetek novih zunanjih razlogov za odnos do krščanstva v celoti in seveda najbolj do krščanskih skupnosti v muslimanskem svetu. Te so v trenutku postale vojaška tarča fundametalistov in teroristov. Na politični ravni pa so bile postavljene pod drobnogled glede njihovih političnih odločitev v prihodnosti. V tem pogledu pa so krščanske skupnosti zaradi svoje krščanske vsebine pravi blagoslov pri ustvarjanju novih političnih razmerij in novih oblik sožitja v prihodnosti. Zanimivo je, da so to najprej uvideli prav muslimanski politiki v Iraku, ki so se dolga leta pred zahodnim vojaškim posegom v deželo borili proti Sadamovemu režimu. Med temi je bil tudi Kamil al-Maliki, ki bo jutri obiskal svetega očeta.