KOMENTAR (ponedeljek, 7. julij 2008, RV) – Papež Benedikt XVI. je včeraj takorekoč
celoten nagovor pred opoldansko molitvijo Angel Gospodov v Castel Gandolfu posvetil
prihodnjemu 23. svetovnem dnevu mladih. To bo že drugo svetovno srečanje mladih, ki
se ga bo udeležil kot papež. Prvo je bilo leta 2005 v Koelnu, le nekaj mesecev po
izvolitvi za papeža. Očitno so svetovni dnevi mladih svetemu očetu ne le zelo pri
srcu, ampak v njih vidi veliko apostolsko poslanstvo, kot njegov predhodnik, božji
služabnik papež Janez Pavel II., ki je to svetovno pobudo začel leta 1985. V
čem je apostolski pomen svetovnih dnevov mladih, kaj je njihov namen in kako ga uresničujejo?
Podobna vprašanja sem nam postavljajo tudi pred 23. svetovnim dnevom mladih. Če pogledamo
na stanje med mladimi, posebno še med mladimi kristjani, v svetovnem merilu leta 1985
in še kakšno leto poprej, vidimo v bistvu novo panoramo. Mladi takrat, tako na Zahodu
kot na komunističnem Vzhodu, več niso verjeli v nobeno ideologijo, ne v liberalne
in še manj v komunistično ali kakšno nacionalistično. Do tega spoznanja so prišli
na Zahodu tako oblikovalci javnega mnenja in vlade, na komunističnem Vzhodu pa razni
politbiroji in komunistične vlade. Vsi ti so vedeli, da morajo nekaj storiti, sicer
jim bo mladi rod popolnoma ušel iz rok, ker so zelo hitro in vidno odpovedovali tudi
notranji sistemi kontrole mladih, kot so dostop do izobrazbe, uvajanje in sistemsko
sprejemanje mladih v oblastne mehanizme in drugo. Zaradi vsega tega, predvsem pa zaradi
vsebinske praznine vodstvenih skupin, so mladi rodovi stali pred življenjem kot ovce,
ki nimajo pastirja. Toda takratni oblastniki niso križem rok opazovali nastalo stanje.
Na Zahodu so med mladino sistemsko vnašali vedno bolj rušilne oblike glasbe, obnašanja
in uživanje mamil in tako izločili dober del mladih iz življenjskega boja. Komunistični
oblastniki so k temu problemu pristopali bolj previdno in mehko. Po eni strani so
med mladimi večali lažno blagostanje, sistemsko uvajali moralno ohlapnost med mladino
preko šole in medijev, bolj previdno so izločali obetavne mlade ljudi iz pomembnih
mest, sektorsko so uvajali mamila med mladimi iz delavskih, meščanskih in kmečkih
slojev ter sistematično uvajali čustven nemir preko zelo namerno postavljenih disko
klubov po deželi, kjer so igrali izbrani trdi in metalni rock. Vse to je bilo seveda
pod strogo kontrolo oblastnih struktur in se je dogajalo z njihovo vednostjo ter odobritvijo.
To so počeli z namenom, da bi čim več mladih izločili iz družbenega dogajanja in jih
porinili na rob družbe. Pri tem so zavestno vrgli v javnost krilatico, da bodo izziv
mamil in čustvenega nemira preživeli le najmočnejši. V svetovnem okviru so bile prve
tarče predvsem, če ne izključno, krščanske mladinske skupine, zlasti katoliške. Ob
tem dogajanju so posamezne družine imele vedno manjši vpliv na svoje otroke, ker so
njihovi mladi bili izvani na nov in študijsko zastavljen ter preverjen sistem. Pokojni
papež Janez Pavel II. se je tega stanja zelo hitro zavedal, posebno še po prvih letih
svojih apostolskih potovanj po svetu. Njegov odgovor na ta večplasten in v mnogih
pogledih čisto nov izziv, pred katerim je stala vesoljna Cerkev, je bil zelo izdelan.
Prva raven je bila opozoriti mlade na nevarnosti, ki prežijo tako rekoč izza vsakega
vogala. Mlade je opozarjal na nihilistično razsežnost ideologij, na anarhistične cilje
ideologij, ki so jih zamislili in zastavili razni filozofi ali filozofske šole. Zelo
jasno je mladim tudi povedal, da razvoja ni mogoče graditi na rušilnosti in da razvoj
sam sebi ni cilj, ampak je človekov cilj v njegovi odprtosti do Boga in Jezusa Kristusa.
Vsak človek, je vedno ponavljal papež, prijatelj mladih, je postavljen pred izbiro,
kako bo uporabil svojo svobodo. Ali proti sebi samemu in vsem drugim ljudem ali pa
za lastno dobro in ljubezen do sebe, posebno pa še do Boga, ki ga je ustvaril. Toda
vsak dober vzgojitelj ve, da v vzgojnem procesu ni dovolj postaviti ciljev, potrebno
je tudi pokazati pot do ciljev. In to pot je bilo potrebno na novo utreti, ker so
mladi rodovi prebujeni negativno, anarhistično in pretežno sebično-uživaško, pač v
duhu anarhitični in negativnih ideologij. V takih okoliščinah mladi potrebujejo
velike in odločne vodnike, dobre starše, ki so njihove probleme razumeli in na njih
vsaj v svoji notranjosti pozitivno odgovorili in, kar je novost in stara izkušnja,
mladi potrebujejo druženje z vrstniki, ki so se v sebi ne le odločili v duhu evangelija,
ampak že izdelujejo nov osebni profil življenja po evangeliju, ki je že močnješi od
vseh negativnih izzivov našega časa. Svetovni mladinski dnevi so v nekem smislu vse
to. Papež Benedikt XVI. je včeraj v tem smislu povedal zelo jasno in temeljno misel,
prošnjo in povabilo vsej Cerkvi, ko je dejal Prepričan sem, da se bodo katoličani
z vseh koncev sveta pridužili meni in zbranim mladim v Sydneyu, kot pri zadnji večerji,
in bomo vsi goreče klicali Svetega Duha, da srca napolni z notranjo lučjo, z ljubeznijo
do Boga in do bratov s pogumno pobudo, da uvedemo večno Kristusovo oznanilo v raznolikost
jezikov in kultur. Cilj tudi prihodnjega svetovnega dneva mladih je torej uvesti
večno Kristusovo oznanilo v raznolikot jezikov in kultur, ki jih govorijo in v katerih
živijo danes mladi.