Duhovna misel za 14. nedeljo med letom. Pripravil p. Viljem Lovše

PRIDIGA (sobota, 5. julij 2008, RV) - Cenjena poslušalka, spoštovani poslušalec! Jezus nama danes odpre svoje srce, svoj notranji svet. V molitvi, ki smo jo brali v evangeliju tebi in meni ter vsem, ki so slišali, odpre svoj notranji svet. Zaupa nama tisto, kar mu je najdragocenejše:
»Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa otročičem. Da, Oče, kajti tako ti je bilo všeč.« Jezus nama kaže in prinaša skrivnost Boga. V tej skrivnosti je skrit smisel življenja in sveta. Vse je bilo zaupano Sinu, ki pozna Očeta. On nama lahko pokaže resnično Očetovo obličje. Njega je Bog vesel, ker je prišel, da bi vse pritegnil k sebi. Z vsemi želi razdeliti veselje, ki ga ima Oče do njega. Da bi si tudi midva odpočila v njem in On v nama. Da se tako v vsem in nad vsemi razodene Božja ljubezen. Celotno Jezusovo življenje in celotno Sveto pismo kaže na razodetje Božje ljubezni.
Ves evangelij je prežet s tem razodetjem. To je srčika evangelija, vesele novice, dane za razveseljevanje slehernega srca. Tudi tvojega in mojega.
Za globlje dojemanje te skrivnosti je še posebej pomenljiv odlomek iz pripovedi o stvarjenju iz 1. Mojzesove knjige: »Tako sta bila narejena nebo in zemlja in vsa njuna vojska. Sedmi dan je Bog dokončal delo, ki ga je naredil, in počival je sedmi dan od vsega dela, ki ga je storil. In Bog je blagoslovil sedmi dan in ga posvetil, kajti ta dan je počival od vsega svojega dela, ki ga je storil, ko je ustvarjal« (1 Mz 2,1-3). Počivati, počitek sta zelo pozitivni besedi. Počitek je dopolnitev stvarstva in stvarjenja. Je sinonim za mir, skladnost, srečo, polnost in večno življenje. Grška beseda, ki jo uporablja septuaginta za počitek, je ista, ki jo uporablja za Jezusove besede, ko pravi: »Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam; kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko«. Počitek, ki ga daje Jezus, je značilen za dopolnitev stvarjenja. To pomeni, da je Jezus v resnici uresničitev in dopolnitev naše človeškosti. V njem je naša človeškost uresničena in dopolnjena. Lahko bi rekli: v njem ima najina človeškost svoj počitek. Značilnosti Jezusovega srca, krotkost in ponižnost, sta koordinati za vse tisto, kar hočemo v polnosti posedovati. Krotkost in ponižnost sta vrhunec sijaja ljubezni, ki zadovolji človeško srce.
Evangeljski jarem ali postava je prijetna in lahka zaradi tega, ker napolni in odpočije srce. Čeprav se na prvi pogled evangeljska postava zdi zahtevna in težka, je v resnici prijetna in lahka. Zato ker oživi srce, ga umiri, mu da počitek, ga napolni, mu vrne trdnost, smisel in dragocenost.
Odločilno pri vsem tem pa je, da tudi midva uzreva Jezusov ljubeč pogled v trenutku, ko izgovarja: »Da, Oče, kajti tako ti je bilo všeč«. Ta pogled zdravi najine rane, nama omogoča počitek in dojemanje s srcem. Omogoča nama, da blagoslavljava, sebe in druge, kajti vključi naju v zgodbo, ki je lepa in prepričljiva. Lepota te zgodbe se pokaže prav takrat, ko odkrijeva in sprejmeva Jezusovo skrivnost, njegov pogled nase, na nas in na Očeta. Zato pravi: Pridite, ki meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi. Vsaka beseda, ki je zapisana v evangeliju, je odmev teh besed. Vsako poslanstvo evangelizacije ali razveseljevanja je odmev in posledica tega Jezusovega povabila, posledica Božjega hrepenenja po človeku, po tebi in po meni.
Zato lahko skupaj s psalmistom vzklikava: »GOSPOD, zahvaljevala se ti bodo vsa tvoja dela, tvoji zvesti te bodo slavili. O slavi tvojega kraljestva bodo govorili, o tvoji mogočnosti bodo pripovedovali« (Ps 145,10-11).
Za kakšno slavo in mogočnost gre? Za ljubezen, ki rešuje, za počitek, ki prihaja od Boga in poteši ter pomiri človekovo srce. Gre za slavo in mogočnost, ki žarita iz Jezusa Kristusa na križu. O tem počitku slave in mogočnosti naj bi govorilo tvoje in moje življenje drugim. Zaradi tega počitka naj bi najino življenje sijalo, kakor moli stara molitev: »Tebe naj izžareva moj pogled in moja dela naj te kažejo.« prav to je življenje v Duhu, o katerem nama danes govori pismo Rimljanom.