VATIKAN (nedelja, 29. junij 2008, RV) – Papež Benedikt XVI. je imel sinoči med slovesnimi
večernicami v baziliki sv. Pavla izven obzidja daljši in vsebinsko zelo bogat nagovor
ob začetku Pavlovega leta. Svoj govor je začel s pomembnim govorniškim vprašanjem:
»Kdo je bil torej Pavel?« Papež je odgovoril s Pavlovimi besedami Jaz sem Jud, rojen
v Tarzu v Kilikiji, odrasel pa v tem mestu. Ob Gamalijelovih nogah sem se natančno
poučil, kaj veleva postava naših očetov. Bil sem vnet za Boga (Apd 22,3). Na koncu
svoje življenjske poti pa bo dejal Za to oznanilo sem bil postavljen ... za učitelja
poganov v veri in resnici (1Tim 2,7). Pavlova trditev, da je bil postavljen za
učetelja poganov naš pogled bolj kot v preteklost, usmerja v prihodnost, je dejal
papež. Nismo zbrani torej, da bi premišljevali o preteklosti, ki je nepovratno minila,
ampak Pavel hoče govoriti z nami, danes in z vsemi narodi sveta. Z nami hoče govoriti
kot učitelj vere in resnice v katerih so ukoreninjeni razlogi edinosti Kristusovih
učencev. Danes se ne sprašujemo, je nadaljeval sveti oče, kdo je bil Pavel, ampak
kdo je Pavel? Kaj nam govori v tej uri na začetku Pavlovega leta? Papež je izbral
tri besedila iz Nove zaveze, ki odkrivajo duhovno podobo sv. Pavla. Prvo je,
da živi v veri v Božjega Sina, ki me je ljubil in dal samega sebe za mene (Gal 2,20).
Vse, kar Pavel dela, izhaja iz tega središča. Njegova vera je izkušnja, da ga Kristus
ljubi na zelo oseben način, je zavest o dejstvu, da se je Kristus soočil s smrtjo
ne za nekaj neosebnega, ampak iz ljubezni do njega, Pavla, in ki ga, kot vstali Gospod,
vedno ljubi. Iz te izkušnje nato Pavel razvije svoj odnos do resnice. Resnica je bila
zanj prevelika stvarnost, da bi jo žrtvoval za zunanji uspeh. Resnica, ki jo je izkusil
ob Vstalem Gospodu je bila vredna borbe, preganjanja in trpljenja. Toda tisto, kar
ga je v notranjosti nagibalo k delovanju, je bilo dejstvo, da ga Kristus ljubi in
želja, da to ljubezen prenese tudi na druge. Temeljne pojme njegovega oznanjevanja
je mogoče razumeti le iz tega središča. Vzemimo pojem sovoboda. Njegova izkušnja,
da ga je Kristus ljubil do konca, mu je odprla oči za resnico in kako naj živi. Pavel
je bil svoboden kot človek, ki je ljubljen od Boga in z Božjo močjo je bil sposoben
ljubiti po božje, kot Bog. Ta ljubezen je zanj poslje »postava, zakon« njegovega življenja
in kot taka je tudi svoboda njegovega življenja. On govori in dela, ker ga k temu
navaja odogovornost, ki izhaja iz ljubezni. Svoboda in odgovornost sta tukaj neločljivo
združeni. Pavel je svoboden, ker živi odgovornost ljubezni in zanj svoboda ni pretveza
za samopašnost in sebičnost. Drugo besedilo je opis Pavlovega spreobrnjenja na
poti v Damask. Ko mu Kristus odogovori, da preganja njega, Pavel razume, da sta Kristus
in Cerkev eno telo. Cerkev za Pavla ni neko združenje, ki želi ohranjati živ spomin
na Kristusa. Cerkev je oseba Jezus Kristus, ki je tudi kot Vstali ostal v »mesu«,
v Cerkvi. Pavel je to dejstvo Korinčanom izrazil z besedami Ali ne veste, da so vaša
telesa Kristusovi udje?(1Kor6,15). Od tod izvira, je dejal sveti oče, vsa Pavlova
skrb za edinost Cerkve in edinost med kristjani. Tretje besedilo, ki daje globok
uvid v osebnost sv. Pavla pa je njegovo priporočilo tik pred smrtjo ljubljenemu učencu
Timoteju Z Božjo močjo tudi ti trpi za evangelij (»Tim 1,8). Bog je Ananiju povedal,
da je Pavel poklican, da ponese njegovo ime med narode in pred kralje, in Jaz mu bom
pokazal, koliko mora trpeti za moje ime (Apd 9,15). Naročilo, da oznanja evangelij
in poklicanost k trpljenju s Kristusom, gresta neločljivo skupaj. V svetu, v katerem
je laž mogočna, je resnico treba plačati s trpljenjem. Kdor se izmika trpljenju, se
izmika življenju in njegovi veličini. Tisti, ki se izmika trpljenju ne more biti služabnik
resnice in v službi vere. Ni ljubezni brez trpljenja, brez trpljenja, ki je odpoved
sebi, preobrazbi in očiščenju svojega jaz-a za resnično svobodo. Tam kjer ni ničesar,
za kar bi se splačalo trpeti, tudi življenje zgubi svojo vrednost. Tako v luči
Pavlovih pisem spoznamo, kako se je v njem uresničila preroška napoved Ananiju, da
bo moral trpeti za evangelij in za Božje ime. Toda njegovo trpljenje ga dela verodostojnega
resnice, ki jo je oznanjal, je zaključil papež svoj nagovor sinoči ob odtvoritvi Pavlovega
leta. Po nagovoru papeža Benedikta XVI. je zbrane na kratko nagovoril tudi Ekumenski
Patriarh Bartolomej I. Polni posebnega veselja, je dejal Patriarh, smo zbrani
pri molitvi slovesnih večernic v tem starodavnem in sijajnem svetišču sv. Pavla izven
obzidja v prisotnosti številnih romarjev iz vsega sveta, ob odtvoritvi Pavlovega leta.
Pavlovo korenito spreobrnjenje in oznanjevanje je dobesedno pretreslo zgodovino in
izklesalo krščansko istovetnost. Ta veliki človek je imel globok vpliv na cerkvene
očete, kot je bil sv. Janez Zlatousti na Vzhodu in sv. Avguštin na Zahodu. Čeprav
osebno ni nikoli srečal Jezusa iz Nazareta, je sv. Pavel prejel evangelij po razodetju
Jezusa Kristusa (Gal 1,11-12). Ta sveti kraj zunaj obzidja je brez dvoma najbolj
primeren, da se spominjamo in slavimo moža, ki je vzpostavil povezavo med grškim jezikom
in rimsko miselnostjo svojega časa in enkrat za vselej osvobodil krščanstvo vseh miselnih
ozkosti in za vedno utrdil katoliške temelje Cerkve. Želimo, da bi bilo Pavlovo življenje
in njegova pisma še naprej za vse nas vir navdiha, da bi vsa ljudstva sprejela vero
v Kristusa (Rim 16,27), je sinoči zaključil Ekumenski Patriarh Bartolomej I. svoj
nagovor.