Duhovna misel za praznik sv. Petra in Pavla

PRIDIGA (sobota, 28. junija 2008) - Draga poslušalka in spoštovani poslušalec. Danes se spominjava dveh velikih svetih mož krščanske zgodovine, Petra in Pavla. Dva stebra, dva moška stebra, krščanskega izročila in trdnosti. Mnogi moški si želimo postati trdni in odprti kakor sta bila onadva. Ne spreglejva, da sta šla oba moža skozi dolgotrajen vzgojni proces. Jezus ju je vzgajal in pripravljal, da sta lahko v Njegovi moči presegla svoje moške obrambne zidove in zaživela moško moč na način, ki je bil njima in drugim v blagoslov. Ali ni to tudi tvoja skrita želja, spoštovani poslušalec? Biti moški, na katerega lahko drugi računajo. Zanesljiv, učinkovit in trden. Ali lahko tudi midva po stopinjah Petra in Pavla dozoriva do te mere? Kako in kje?
Jezus Petra, ki ga je v noči trpljenja trikrat zatajil, trikrat vpraša, ali ga ljubi s tisto ljubeznijo, ki jo je Jezus sam oznanjal in živel vse svoje življenje in še posebej v zadnji večerji. Grška beseda je agape. Peter pri odgovoru omahuje. Sedaj ve, da Jezusa ljubi. To čuti. A si tega ne upa tako povedati kot Jezus in pogledati z njegove strani. Zato svoja najgloblja občutja in drže izraža z besedo filija, ki pomeni rad te imam kot prijatelj. Petru je jasno, da je Jezusov prijatelj, zato pravi: Ti veš, da sem tvoj prijatelj! Ko Jezus Petra tretjič vpraša, če je njegov prijatelj, mu želi pomagati, da bi poglobil svoj prijateljski odnos do njega. Peter neha dvomiti in se posluži spoznanja, ki ga ima Jezus o njem. Računa na Jezusovo ljubezen do sebe in Jezusovo poznavanje svoje osebe. Svojo ljubezen do Jezusa še tretjič ponižno izpove kot prijateljsko: Gospod, ti vse veš, ti veš, da sem tvoj prijatelj!
Ker je Jezusov prijatelj, ga le-ta prosi, naj skrbi za njegove učence. Prosi ga, naj jih hrani, kar pomeni, naj jim da svoje življenje in jih vodi v luči. Jezus mu pove, da bo zato, ker sta prijatelja, tudi Peter proslavil Boga na enak način, kot ga je sam: s smrtjo na križu. Takoj nato ga povabi, naj hodi za njim.
Petrova trojna izpoved je ozdravila njegovo trojno zatajitev. Spet je duhovno sposoben, da hodi za Jezusom. A šele po zatajitvi, ki jo je pred Jezusom lahko priznal in sprejel. Pred tem je bil Peter tipičen in povprečen moški. Povprečni moški se bojimo slabotnosti. Vsiljujeta se nam moč in sila. Peter je v evangeliju celo prototip izrojene moške moči. On ne more dopustiti, da bi Jezus moral trpeti in umreti: "To se ti nikakor ne sme zgoditi!"(Mt 16,22) Za Jezusa je pripravljen iti celo v smrt - a kljub temu ga zataji, ko ga neka dekla (!) vprašuje, če pripada Jezusovemu krogu. Na koncu joče. 'Slabotni' Janez je edini učenec, ki vzdrži pod križem - skupaj z ženami! Ker on dopusti v samem sebi slabotnost ljubezni, mu ni treba bežati pred nemočjo darovanja Križanega Jezusa. Peter postane v ljubezni Janezu podoben šele po trojni izpovedi vere in ljubezni do Jezusa. Končno je sposoben sprejeti Jezusovo ljubezen in odgovoriti. Končno njegova moška moč dobi svojo pristno smer in ustvarjalni zagon, ki poraja življenje za vse.
Zato Richard Rohr upravičeno trdi, da najino krščansko življenje ni predvsem v tem, da kaj storiva, ampak, da sprejmeva. Če enkrat začneva tako živeti, sčasoma hočeva tako živeti vedno. Če hodiva z Jezusom nekaj let, ima za naju smisel le še ena stvar: postati kot on, vedno bolj ranljiva, saj če naju prežema Duh, naju izziva, naj bova Jezus.
Večina kristjanov misli, da moramo častiti Jezusa, ne pa biti Jezus. Toda Jezus ni prišel na svet, da bi ustanovil neko religijo in nam naročil, naj ga častimo; ampak je prišel, da nam razodene Očeta in nam pokaže, kako moremo prepoznati same sebe v očeh našega Očeta. Jezus je prišel, da nama omogoči, da sva kot moška polna Jezusovega Duha, Očetovega Duha.
Ko se udeleživa Obeda, evharistije, je pomembno, da naju to spomni, naj postaneva Jezusovo meso za ta svet. Povedano drugače: midva postaneva božje veselje v svetu, se razveseliva vsega, kar je na svetu lepega. A istočasno postaneva božje trpljenje v svetu. Na sebi nosiva težo, ki jo mora nositi Bog: težo za revne, za zatirane, za krivice, za neumnosti sveta. Če postaneva ranljiva kot Jezus, naju Sveti Duh odpre v dve smeri: postaneva sposobnejša razveseliti se, a tudi sposobnejša trpeti.
Ko se to zgodi, postaneva zelo svobodna, in potem se ne prilagajava več tako zlahka svetu. Ne moreva več vzeti zares iger in sistemov sveta, nisva več pogojena od njegovih statusnih simbolov. Ta svoboda namreč izvira iz notranjosti in ne od zunaj. V to pot ustvarjalne in svobodne moške moči so bili danes povabljeni in posvečeni slovenski novomašniki.