Škof M. Pirih daroval sv. mašo za žrtve komunizma v Lajšah

LAJŠE (ponedeljek, 23. junij 2008) - Včeraj ob 16 uri je bila na Lajšah pri Cerknem spominska slovesnost za vse žrtve okupacije in revolucije na Primorskem pred drugo svetovno vojno, med njo in po njej. Bogoslužje je vodil koprski škof ordinarij msgr. Metod Pirih, ki je med mašo imel nagovor. Z njim pa je somaševalo 14 duhovnikov. Zbralo se je okrog 300 vernikov, ki so pred mašo molili žalostni del rožnega venca, po maši pa so vsi skupaj odšli še do brezna, kjer je bilo 3. februarja 1944 umorjenih 14 ljudi, med njimi sta dva duhovnika, cerkljanska kaplana. Zato so bile Lajše izbrane za koprsko škofijsko središče spominjanja na žrtve vojne in revolucije, kjer se vsako leto zbirajo ob spominski kapelici in križevem potu ter spomeniku ob breznu. Na tem kraju ne ohranjajo le spomina na žrtve, ki so bile tam umorjene, ampak na vse žrtve revolucije in okupacije na Primorskem pred drugo svetovno vojno, med njo in po njej. Takšen je tudi napis na spomeniku pri breznu; le-ta je v obliki zlomljenega drevesa-debla in postavljen na "kopišče" tako, da je v gornjem useku ("škarpi") možno vzidavati plošče z imeni žrtev.
Po l. svetovni vojni se je skupaj s socialnimi napetostmi začel tudi velik ideološki spor med katoličani in marksistično usmerjenimi komunisti. Ko je izbruhnila 2. svetovna vojna, so naši ljudje doživljali eno najtežjih obdobij svoje zgodovine. Z ene strani so jim okupatorji grozili z izničenjem in številni med njimi so se, vede ali nevede, da je Osvobodilno fronto vodila komunistična partija, iz iskrenega domoljubja vključili v partizansko gibanje. Po drugi strani pa je Osvobodilna fronta zlasti v tedanji Ljubljanski pokrajini začela izvajati revolucionarni teror nad vodilnimi katoličani, ki so bili idejni nasprotniki komunizma. To je izsililo legitimno samoobrambo, vendar je hkrati tudi povzročilo bratomorno državljansko vojno. Ta je velikokrat razdvojila celo posamezne družine in soseske ter pomnožila gorje našega naroda. Proti koncu 2. svetovne vojne so se zmagovalci kruto maščevali nad svojimi idejnimi in političnimi nasprotniki in našo domovino posejali z množičnimi grobišči. Eno izmed več stotih so tudi Lajše. Žrtve še do danes niso deležne najosnovnejšega človeškega dostojanstva, ki ga dolgujemo mrtvim. Hkrati pa so zmagovalci vsa desetletja pisali enostransko zgodovino. Naše javno mnenje ter pouk zgodovine v šoli je še danes v veliki meri pod vplivom njihove ideologije. Ljudje, ki se niso strinjali z vladajočo ideologijo, so bili preganjani, zapostavljeni, neenakopravni in ponižani na drugorazredne državljane.
Katoliška Cerkev je desetletja veljala za najbolj nevarnega notranjega sovražnika. Oblast je Cerkev preganjala in omejevala njeno delovanje.
Vodstvo katoliške Cerkve je pred 2. svetovno vojno in med njo nedvoumno odklanjalo in obsojalo komunizem zaradi ateizma in zaradi teptanja človekovih svoboščin, pravic in pobojev nedolžnih ljudi. Zaradi tega so številni katoličani pristopili oboroženemu odporu proti Osvobodilni fronti. Toda tudi v Osvobodilni fronti so bili katoličani. Eni in drugi so se bojevali za svobodno Slovenijo, čeprav so si jo različno predstavljali.
Po 2. svetovni vojni so se ljubljanski nadškofje že nekajkrat opravičili za nasilje, ki so ga povzročili člani katoliške Cerkve. Ob začetku novega tisočletja smo po zgledu sv. očeta Božjega služabnika Janeza Pavla II. to opravičilo izrekli vsi tedanji slovenski škofje z namenom, da bo to prispevalo k narodni spravi in zgladilo razdor, ki ga je med nami povzročila revolucija. Ko bo to storila še druga stran, bo slovenski narod lahko stopil v novo obdobje svoje zgodovine. Tedaj bodo uresničene besede iz današnjega prvega berila: »Ne dvigne več narod proti narodu meča in ne bodo se več učili bojevanja. Sedeli bodo vsak pod svojo trto in vsak pod svojo smokvo ne da bi jih kdo vznemirjal (prim. Mih 5,3-4).