Nagovor Svetega očeta pred opoldansko molitvijo

VATIKAN (nedelja, 22. junij 2008, RV) – Papež Benedikt XVI. je opoldne pred molitvijo Angel Gospodov na Trgu sv. Petra z verniki razmišljal o Jezusovem povabilu, naj se ne bojimo ljudi, po drugi strani pa, naj se bojimo Boga. Kakšna razlika je med človeškim strahom in strahom pred Bogom, se je vprašal sveti oče. Strah je naravna razsežnost življenja, ki ga je treba premagati s človeškim prizadevanje in z zaupanjem v Boga. Obstaja pa tudi bolj globoka vrsta strahu, ki mu pravimo bivanjski strah, ki se včasih sprevže v stisko. Tak strah se poraja iz občutka praznine, in je povezan s praktično in teoretično nihilistično kulturo. Vpričo vseh teh zvrsti človeškega strahu sveto pismo jasno pove, da kdor se boji Boga, ne pozna strahu. Strah pred Bogom je v svetem pismu opisan kot začetek modrosti in sovpada z vero v Boga, s svetim strahom do Božje avtoritete nad življenjem in svetom. Ne bati se Boga, pomeni postaviti sebe samega na Božje mesto, se počutiti gospodar nad dobrim in zlom, nad življenjem in smrtjo. Kdor pa se boji Boga v sebi čuti notranjo gotovost, kot otrok v naročju svoje matere, ker je Bog, kot nam je razodel Jezus, Oče, poln usmiljenja in dobrote. Kdor ljubi Boga, se ne boji, ker v ljubezni ni strahu, piše apostol Janez. Še več, prava ljubezen prežene strah, ker strah predpostavalja kazen in kdor se boji, ni popoln v ljubezni. Vernik se torej ne boji ničesar, ker ve, da je v Božjih rokah, ker ve, da zlo in iracionalnost, nesmiselnost nimata zadnje besede. Zadnjo besedo ima Bog, Gospodar sveta in življenja.
Bolj ko rastemo v tej tesni povezanosti z Bogom, ki je prežeta z ljubeznijo, lažje premagamo vsako obliko strahu. Kristus nam danes večkrat ponovi, ne boj se, ker sem jaz s teboj! Ob koncu je sveti oče podrobneje razložil, da je sv. Pavel, čigar leto bomo kmalu začeli, izjemen vzor takšnega neustrašenega kristjana in apostola.