Duhovna misel za 12. nedeljo med letom. Pripravil p. Viljem Lovše
PRIDIGA (sobota, 21. junij 2008, RV) - Spoštovana poslušalka, cenjeni poslušalec.
Danes naju cerkev vabi pred Jezusa, ki naju pošilja oznanjat. Preden to lahko stori,
morava biti z njim, da naju pouči, da se naučiva njegovega pogleda nase in na stvari.
Jezus naju opozori, da naju bodo preganjali, če bova zares njegova učenca. A naju
hkrati tudi opogumi, naj se ne prepustiva strahu, temveč vztrajava. Kdor bo vztrajal
do konca, bo rešen. Kakor apostolom nekoč, tako danes nama kliče: ne bojta se! Strah
je dediščina starega človeka, prepuščenega negotovosti svojega lastnega srca in vsega,
kar ga obdaja. Strah je značilen za človeka, ki še ni sprejel evangelija in ga zato
po mili volji preganjajo njegove lastne obsedenosti. Verjetno se v obeh opisih vsaj
malo prepoznava, če ne vsak dan, pa vsaj občasno. Pa še to. Nasprotje strahu ni pogum,
ampak zaupanje in zaupljivost. Če sprejmem Božjo ljubezen, ki me vabi za isto mizo
in v zaupljiv odnos s seboj, se lahko odpovem svoji namišljeni nedolžnosti in umišljeni
pravičnosti. Če to storim vsak dan, me strah ne more več premagati. Nič več se ne
bojim, če me ljudje pohodijo, me zaničujejo in ponižujejo. Edina skrb, ki jo imam,
je, da sam tega ne počnem z drugimi. Skrivnost, ki jo na tak način začnem živeti,
jo nositi v sebi in o njej pričevati, je neskončno močnejša od strahu zase. Napolnjuje
me z zaupanjem in zaupljivostjo. In prav to skrivnost naj bi kazal vsem, ki jih vsak
dan srečam in oni mene. V to sem poklican, pa tudi ti si v to poklican, če hočeš in
se odpreš zaupanju intimnega srečanja z Bogom v svojem srcu. Takrat srce zadiha in
postane ustvarjalno, čuteče, solidarno, živo, večno. In to skrivnost želiš pokazati,
deliti z vsemi in jo oznanjati. Tudi tistim, ki te imajo za norca in te preganjajo,
bo ta skrivnost ob svojem času jasno razvidna. To, kar je sedaj še skrivnost in ni
vsem očitno, bo ob svojem času za vse najbolj jasna in očitna resnica. Zato pravi
Jezus, naj se ne bojiva. Pustite, da ta skrivnost resnice v vas že sedaj zazveni in
zajame vse. Jezus naju pošilja evangelizirati, kar pomeni razveseljevati. Pošilja
naju, da svoje sodobnike razveseljujeva z dobro novico. Pošilja naju, da jim prineseva
najdragocenejšo skrivnost ali zaklad vsakega človeškega srca. Zato nama Jezus vztrajno
ponavlja: Ne bojta se! Veliko več kot vrabci ste vredni vi. Niti ptica ne pade na
zemljo brez vašega Očeta. Jezus hoče reči, da je nebeški Oče z nama v vsem, kar se
nama lahko v življenju zgodi, vključno s preganjanji. On želi, da bi njegovo delovanje
in vse, kar podarja, zažarelo med ljudmi, da bi videli, sprejeli, se veselili in iz
tega živeli. Vse dela zato, da bi se uresničilo njegovo hrepenenje po sožitju z ljudmi.
Kadar sva pričevalca, tudi za naju dva velja isto kot za Jezusa: »Naj svet spozna,
da ljubim Očeta.« Božja resnica lahko zasije v vsem svojem sijaju takrat, ko ta ljubezen
postane najdragocenejši zaklad tvojega in mojega srca. Takrat sva tudi midva verodostojna
pričevalca, najino pričevanje pa plodovito. Vse stiske, preizkušnje in preganjanja,
ki jih je potrebno prestati za vstop v Božje kraljestvo, služijo le temu, da se razodene
ta ljubezen (Apd 14,22). Prav o tem nama govori prerok Jeremija, ki prav v trenutkih,
ko mu strežejo po življenju, doživlja, da je Gospod z njim. Moč Jeremijevega pričevanja
je posledica njegovega osebnega izkustva. Da bi tudi nama utrl pot vzklika: »Zapeljal
si me, GOSPOD, in dal sem se zapeljati. Premočan si bil zame in si zmagal. Ves dan
sem v posmeh, vsi se norčujejo iz mene. Če rečem: »Ne bom ga več omenjal ne več govoril
v njegovem imenu,« je v mojem srcu kakor goreč ogenj, zaprt v mojih kosteh. Trudim
se, da bi ga ugasil, pa ne morem« (Jer 20,7-9). Ko mu nasprotniki grozijo, pa pravi:
»naj vidim tvoje maščevanje nad njimi, saj sem tebi zaupal svojo pravdo« (Jer 20,12).
Jezus pa pravi: »Vsakega torej, ki bo priznal mene pred ljudmi, bom tudi jaz priznal
pred svojim Očetom, ki je v nebesih« (Mt 10,32). Ko v svojem srcu in pred vsemi izpovem
resnico Boga, takrat oznanjam Božjo skrivnost. Ta skrivnost je Božje hrepenenje, da
bi vsakega človeka osvojil s svojo ljubeznijo. V tem je njegovo maščevanje za človeško
zlobo in nespamet. Priče evangelija so tisti, ki storijo vse, da bi omenjeno Božje
maščevanje čim prej prišlo. Ali ne prepoznaš v vsem tem veselje Boga Očeta, ki ga
bomo končno spoznali in priznali?