Avdienca svetega očeta

VATIKAN (sreda, 18. junij 2008, RV) – Sveti oče se je dopoldne srečal z verniki in romarji na Trgu sv. Petra, med katerimi je bila tudi skupina romarjev iz dekanije Jarenina.
Svoj nagovor oziroma katehezo je sveti oče posvetil sv. Izidorju. Njegov starejši brat, sv. Leander, je bil škof v španski Sevilli. Sv. Izidor je bil veliki prijatelj papeža Gregorja Velikega. Živel je v času vpadov Vizigotov ali zahodnih Gotov v Španijo. Zaradi nemirnih časov se je sv. Izidor moral poleg znanstvenega in duhovnega življenja ukvarjati z mnogimi političnimi in upravnimi vprašanji, da bi v nemirnem ozračju zagotovil vernikom čim večje blagostanje. Iz njegovih del lahko razberemo, da sta ga krasili enciklopedijsko poznavanje klasične poganske kulture in globoko poznavanje krščanske kulture. Sv. Izidor je leta 599 nasledil svojega brata na škofovskem sedežu v Sevilli, kjer je ostal do svoje smrti leta 636. Kot škof je veliko svojih moči posvetil spreobračanju poganskih Gotov in drugih plenem, ki so v času preseljevanja narodov prodirala tudi na španski polotok. Ko so ta plemena sprejela krščanstvo jih je varoval herezij ali krivih naukov tudi s pomočjo poznavanja klasične in krščanske kulture. Njegovo enciklopedično znanje se najbolj kaže v njegovih spisih, ko veliko tematik razloži z razlaganjem izvirnih pomenov besed in ključnih izrazov. Prav zaradi tega so njegove spise veliko brali do poznega srednjega veka. Koncil v Toledu je sv. Izidorja označil kot »izjemnega učitelja našega časa in slavo Katoliške cerkve«.
Njegovo duhovno življenje, je nadaljeval sveti oče, je bilo razpeto med notranjim bojem ter trajno željo po samotnem življenju in premišljevanju Božje besede in potrebami časa ter vernikov za katere se je kot škof čutil odgovoren za njihov časni in večni blagor. V zapletenih okoliščinah je največ moči posvetil vsestranskemu razvoju in izobraževanju ljudi. Novost krščanstva je modro primerjal s prvinami poganske kulture v domovini in svetu. Toda kljub velikim naporom mu ni uspelo, da bi njegovo veliko znanje očistile sveže vode krščanskega nauka. Iz te duhovne izkušnje se je ta veliki škof iz Seville dokopal do spoznanja, da namreč ni mogoče živeti in tudi ne ljubiti, ne da bi istočasno v sebi znal povezati kontemplacijo, motrenje in iz nje izvirajoče delovanje, posebno še v odnosu do najbolj potrebnih. V življenju namreč ni dovolj delovati le enosmerno, ne samo za človeka v stiski in tudi ne samo zgolj v duhovni sferi, ampak v obe smeri, dvosmerno, za Boga in človeka. Model za takšno delovanje je našel v Kristusu, ki je v sebi združeval oboje, motrenje in delovanje, kontemplacijo in akcijo. To spoznanje je veljavno tudi danes, kot je bilo v življenju tega velikega škofa iz Seville.
Lepo pozdravljam romarje iz dekanije Jarenina u Sloveniji! Nai vam bosta to vaše romanje in srečanje s Petrovim naslednikom u spodbudo, da boste čedalje bolj napredovali u duhovnem veselju in v zvestobi Kristusovemu nauku. Naj vas vedno spremlja moj blagoslov!
Po pozdravih skupin v raznih jezikih je sveti oče pozornost prisotnih, pa tudi vse Cerkve usmeril na Mednarodni evharistični kongres, ki poteka v Quebecu na temo Evharistija, božji dar za življenje sveta. Dejal je , da je duhovno prisoten na tem slovesnem cerkvenem srečanju in da želi, da bo srečanje za kanadske krščanske skupnosti in za vesoljno Cerkev pomemben čas molitve, razmišljanja in motrenja skrivnosti Svete Evharistije. Evharistični kongres, je dodal papež, naj bo tudi prava priložnost za utrditev vere Cerkve v stvarno Kristusovo prisotnost v svetem oltarskem zakramentu. Prosimo tudi, da ta Mednarodni evharistični kongres v vernikih, ne le v Kanadi, ampak v vseh narodih sveta, poživi zavest o tistih evangeljskih in duhovnih vrednotah, ki so se ob tem zakramentu oblikovale v teku zgodovine, je zaključil sveti oče svojo molitev za uspeh Mednarodnega evharističnega kongresa v Quebecu.