Zasedanje Sveta organizacij, ki pomagajo Vzhodnim Cerkvam – ROACO

VATIKAN (nedelja, 15. junij 2008, RV) – Prihodnji teden bo v Vatikanu zasedal Svet organizacij, ki pomagajo Vzhodnim Cerkvam, znan s kratico ROACO. Vzhodnih katoliških cerkva je okrog tridesetv Vsaka ima svoj obred, ki je drugačen od latinskega ali našega rimsko-katoliškega obreda. V to število niso vštete pravoslavne vzhodneg Cerkve, ki jih je še več kot katoliških. Svet organizacij, ki pomagajo Vzhodnim Cerkvam, ROACO, vsako leto prouči stanje v teh Cerkvah na splošno, posebej pa preuči stanje v eni ali dveh Cerkva.
Letos se bodo člani ROACO poglobili v stanje v Cerkvi v Armeniji in Gruziji. Ti dve državi sta postali samostojni po razpadu Sovjetske zveze leta 1991. Katoliški cerkvi v obeh državah sta tudi zaživeli svobodno, tako rekoč na novo. Katoliška Cerkev v Armeniji je bila ukinjena ves čas komunizma, njen zadnji duhovnik je umrl leta 1975. Po preobratu leta 1991 je papež Janez Pavel II. takoj ustanovil škofijo za Armence katoličane v Vzhodni Evropi s sedežem v Gumri v Armeniji. V zadnjih 16-letih je bilo veliko storjenega. Najprej po poiskali in zbrali katoličane, pridobili odvzete cerkve in zgradili nove, kjer jih ni bilo, začeli s katoliškim naukom vernikom vseh starosti, da bi vzgojili starše in družine v katerih bi lahko zrasli duhovni poklici. V Armeniji imajo danes katoličani že 15 župnij, v katerih se zbira okrog 180.000 vernikov. Armenska katoliška skupnost goji dobre odnose z Armensko apostolsko cerkvijo in jo priznavajo tudi armenske oblasti.
V Gruziji oblasti še niso priznale katoliške skupnosti, pa tudi odnosi z Gruzijsko pravoslavno cerkvijo so bolj občutljivo zapleteni. V Gruziji je prisotnih več katoliških skupnosti. Najprej je tu okrog 30.000 katoličanov latinskega obreda. Približno enako število je katoličanov Armencev, ki imajo 23 župnij. Deluje pa tudi manjša skupina katoličanov kaldejskega obreda. Vse te skupnosti so še vedno v nastajanju in ponovnem vzpostavljanju svojega delovanja in prisotnosti v gruzijski družbi. Najbolj potrebujejo novih duhovnih poklicev in cerkvene prostore, cerkve in kapele.
Odcepitev od Sovjetske zveze je bila za Armenijo in Gruzijo naravnost dramatična na gospodarski in družbeni ravni. Tudi tam ni šlo brez vojne za meje in vojaškega uničevanja nič kaj rožnatega gospodarstva. Gruzijo je zapustilo milijon ljudi, ali 20% prebivalstva. Ker so to bili predvsem odrasli, je njihov odhod poslabšal družbeno stanje v državi. V takih okoliščinah je prišla na pomoč tudi Mednarodna Karitas.