Komentar

KOMENTAR (nedelja, 8. junij 2008) – V četrtek pozno zvečer se je v Rimu na sedežu FAO zaključila Konferenca o prehrambeni varnosti. Konferenco so sklicali ZN, pripravila pa jo je FAO – Agencija za kmetijstvo in prehrano, pod pokroviteljstvom nekaterih držav.
Ta zelo pomembna konferenca se ni končala tako obetavno kot se je začela. Zadnji dan se je zaključni dokument iz ure v uro spreminjal, dokler ga niso sprejeli ob 21.00 uri. O sprejetem dokumentu je italijanski zunanji minister Franco Frattini dejal, da je “razočaran” nad zaključkom konference, predsednik FAO, Jaques Diouf, pa ga je označil za “težak kompromis”.
Med konferenco so naravnost bruhnila na površje stara in nova protislovija glede varnosti prehrane človeštva in širjenja lakote po svetu. Naj naštejemo le nekaj. Prvo je to, da število lačnih kljub vsem prizadevanjem narašča in se ne zmanjšuje, saj se je od 800 milijonov lačnih leta 1996 povzpelo na sedanjih 862 milijonov. Prehod na boljšo prehrano v Indiji in na Kitajskem je sprožil večjo revščino v revnih državah po svetu iz preprostega razloga, da ti državi uporabita več žitaric za pridelavo mesa, kar je sprožilo večje povpraševanje po žitaricah na svetu in s tem tudi večjo ceno. Naslednje protislovje je uporaba sladkornega trsa, žitaric, koruze in drugih poljščin za proizvodnjo plinskega olja in drugih goriv. Brazilija, denimo, na ta način lajša svoj proračun za energijo, po drugi strani pa draži hrano po svetu. Vedno boj je tudi jasno, da je skokovito naraščanje cene surove nafte na svetovnem trgu v dobri meri posledica zahrbtno zamišljenih in izvedenih špekulacij s finančimi, gospodarskimi in političnimi cilji. Na zatožni klopi so se znašle tudi kmetijske subvencije zelo razvitih držav od Evropske unije, ZDA in še kakšne druge države. Veliko napetosti na konferenci v Rimu je povzročilo zbiranje nujnih novih kmetijskih skladov v višini dobri 30 milijard ameriških dolarjev. Zbrali so jih le dobrih osem. Mnogi so se tudi spraševali glede učinkovitosti svetovne kmetijske birokracije, ki samo v okviru OZN oziroma FAO vsako leto stane 720 milijonov dolarjev, kakšne velike učinkovitosti pa ni. Med državami sta končali na zatožni klopi predvsem Brazilija in ZDA. Prva zaradi hitrega razvoja in velike uporabe biomase za goriva, druga pa zaradi vrste očitkov, od povzročanja klimantskih sprememb do strogo določenih kvot uvoza hrane in premajhne finančne pomoči revnim državam in mednarodnim organizacijam, kljub temu da ZDA samo v proračun OZN in vseh njihovih agencij prispevajo dobrih 26% finančnih sredstev.
Samo navedena protislovja jasno kažejo, da smo pred politično, etično in moralno problematiko. Revščina in lakota sta do današnjih dni politični dejavnik v smislu izvajanja političnih pritiskov znotraj posameznih držav, med državami in v mednarodnih odnosih v celoti. Znotraj posameznih držav je grožnja z lakoto v obliki drage hrane vir moči in oblasti za bogate, ki že imajo oblast ali pa si želijo priti na oblast. V mednarodnih odnosih je, denimo, vedno dražja nafta veliki politični dejavnik islamskih držav v boju z zahodno demokracijo in vir moči za širjenje islama s prisilo. V obeh primerih vsi, ki izsiljujejo, kršijo človekovo dostojanstvo, ker revščino, lakoto, ter vrsto političnih in gospodarskih pritiskov uporabljajo zoper človekovo dostojanstvo, ki je samo po sebi nedotakljivo, ker izvira iz dejstva, da je človek ustvarjen po Božji podobi in sličnosti. In tu smo že na etični ravni, na področju človekovih pravic in pri moralnih obveznosti, da smo namreč vsi ljudje, tudi politiki in politika, dolžni temeljne človekove pravice in etična načela izvrševati. Papež Benedikt XVI. je v sporočilu članom konference na sedežu FAO, ki ga je prebral kard. Tarcisio Bertone, izrecno zapisal dve ključni trditvi. Prva je ta, da je vpričo sedanjega stanja treba jasno povedati, da sta lakota in podhranjenost nesprejemljivi v svetu, ki dejansko razpolaga z dovolj sredstvi za zdravo prehrano vsega človeštva. Druga trditev je prav tako dosledna, ko papež pravi, da na vprašanje lakote ne moremo gledati le z gospodarskega in tehničnega vidika, ampak iz vidika pravičnosti. Pravica do zdrave prehrane namreč izhaja iz etičnih nagibov in je notranje povezana s pravico do varovanja in obrambe življenja, ki je trdna skala, na kateri temelji celotna zgradba človekovih pravic. K temu pa moramo dodati še ključno načelo družbenega nauka Cerkve, da so namreč dobrine stvarstva dane vsemu človeštvu in, da je nad osebno lastnino vedno hipoteka, da so dobrine od Stvarnika dane za dobro vseh ljudi. Sedaj je to bolj jasno kot doslej. V tem pogledu je konferenca o prehrambeni varnosti človeštva uspela.