O 49. Evharističnem kongresu v Quebecu

QUEBEC (torek, 3. junij 2008, RV) - 15 junija se bo v kanadskem mestu Quebec začel 7-dnevni Mednarodni evharistični kongres, ki bo že 49-ti po vrsti. Tema letošnjega kongresa je: „Evharistija – božji dar za življenje sveta“. Na kongresu se pričakuje okrog 15.000 udeležencev; tako iz Kanade kot tudi iz tujine. Poleg udeležencev bo pri različnih družbenih aktivnostih, ki bodo spremlJalE kogres, sodelovalo še vsaj 1000 posameznikov. Katoličani iz vsakega kotička Kanade so povabljeni da postanejo „partnerji Kongresa“; prvič s tem, da izkoristijo priložnost in obnovijo svojo vero in drugič s tem, da aktivno sodelujejo pri številnih aktivnostih, ki jih kongres ponuja. V naslednjih dneh bomo pozornost namenili pripravam na ta, za vesoljno Cerkev izredno pomemben dogodek in osvetlili nekatere točke iz Temeljnega teološkega dokumenta kongresa v Quebecu, ki bo vir za poglobljeno razmišljanje o evharistiji. Mednarodni evharistični kongres je papež Benedikt XVI. v svoji poslanici za svetovni dan bolnikov februarja letos označil kot priložnost za počastitev Kristusa v oltarnem zakramentu, ki ozdravlja telo in duha. Kot je dejal sveti oče, tema letošnjega kongresa izpostavlja Evharistijo kot Božji dar, v katerem daje Oče svetu svojega lastnega Sina, ki se je utelesil in je bil križan.“ Sveti oče je še dodal, da se nam ob tem dogodku in ob sto petdeseti obletnici prikazovanj Brezmadežne v Lurdu, ponuja posebna priložnost za premislek o tesni povezanosti med evharistično skrivnostjo, vlogo Marije v odrešenjskem načrtu in resničnostjo človeške bolečine in trpljenja.
O povezanost človeške bolečine in trpljenja z evharistično skrivnostjo priča tudi naslednja zgodba, ki predstavlja hkrati uvod k Temeljnemu dokumentu letošnjega mednarodnega evharističnega kongresa in nosi naslov: Evharistija je življenje: Francoski filozof Emmanuel Mounier je imel hčerko Françoise, ki je zbolela za akutni vnetjem možganov, ki jo je potopilo v temno noč iz katere se ni več zbudila. Osebam, ki so želele vstopiti v njeno sobo je Mounier vedno rekel: »Vstopite z isto ljubeznijo in  milino, s katero poklekate pred Najsvetejšim.«
Emmanuel Mournier razmišlja: »Kakšen smisel bi imelo vse to, če bi bila naša hčerka samo bolno meso, le kup trpečega življenja in ne majhna bela hostija – žrtev, ki nas vse presega kot neskončnost skrivnosti in ljubezni, ki bi nas oslepila v svojem blišču, če bi jo lahko videli v obraz? Na bolečino nam ni treba misliti kot na posledico nečesa, kar nam je bilo iztrgano, ampak kot na nekaj, kar darujemo, da bi bili vredni malega Kristusa, ki se nahaja med nami.«
In nadaljuje:  Ko sem se v tišini približal njeni mali postelji, sem imel občutek, da se približujem oltarju oziroma nekakšnemu svetemu kraju, kjer Bog govori po znamenju. Françoise smo v usmiljenju privoščili, da bi umrla in se tako rešila vsega trpljenja. Vendar, ni to mogoče čustvena neuglajenost? Kaj zanjo pomeni biti nesrečna, nemočna? Kdo ve, če ni njeno poslanstvo varovanje in čaščenje hostije med nami!« Francoski filozof in oče svoje razglabljanje zaključuje z mislijo: » Moja mala Françoise, ti si zame podoba vere«.