Duhovna misel za 6. nedeljo med letom. Pripravil p. Vili Lovše
PRIDIGA (sobota, 24. maj 2008, RV) - Draga poslušalka, spoštovani poslušalec! Ali
te kaj zmoti Jezusova ostrina. Pravi, da ni mogoče služiti dvema gospodarjema! Gospodar
je v najinem življenju tisto, na čemer temeljiva svoj obstoj, tisto v kar zaupava,
na kar staviva. To je pomen besede mamon. Kdo je torej tvoj gospodar? V resnici
je lahko le eden. Če je Bog, postajava podobna njemu, če je kakšna druga stvar, postajava
podobna tej stvari. Če je najin mamon zgolj delo in denar si ustvarjava slabo prihodnost
in na vso moč greniva sedanjost. Spet mi pride na misel oče, ki je zaradi družinskega
podjetja postal neobčutljiv do sebe, do svoje žene in svojih otrok. Z izgovorom, da
dela za skupno dobro vse dni misli le na posel. Strah in skrb, da ne bo dela, ga sili,
da sprejme vsako delo in za vsako ceno. Vse to ne duši le njega, ampak vse njegove
domače in delavce. Svoji hčeri, ki bi rada zaživela samostojno življenje in sama nekaj
ustvarila, pripisuje slabe namene, nevoščljivost in pohlep. Njenega dela ji ne prizna.
Vse zasluge pripisuje le sebi. Nad njo izvaja pritisk preko ostalih družinskih članov,
ki jih je naperil proti njej. Ponižuje jo in čustveno izsiljuje. Mož gre vsako nedeljo
k maši in celo župnik ga visoko ceni. Seveda je malika ali mamona lažje videti
pri drugem človeku, kot pri sebi. Lasten malik se nama zdi tako domač in del tega
kar sva, da naju razjezi, če nama kdo očita, da služiva napačnemu gospodarju. Kakšna
sreča, da Jezus ne odneha. Ni odnehal takrat z apostoli in ne odneha danes z nama. Z
vsem svojim življenjem naju vabi, da bi bil le živi Bog, in ne malik, najin gospodar.
Jezus stori vse in uporabi vse svoje življenjske moči, da tudi zate in zame ne bi
bil temni, mrzli, nemi in gluhi nagrobni spomenik zadnji izraz tega kar sva v življenju
naredila iz sebe in drugih. V ta namen nama v nadaljevanju kar štirikrat zakliče:
Ne skrbita. Ne pustita se prevarati. Ne odrekajta se sedanjosti. Ne krajšajta si življenja
in ne krčita si svojega telesa s skrbjo. Ne pustita se napolniti s praznino. Položita
svoje življenje v Očetove roke, da okusita kaj je polnost in prostost. Bog je tisti,
ki podarja in ohranja življenje. Ne denar, ne hrana, ne obleka. Jezus ni hipi,
ki naju nagovarja naj ne delava. Nikakor ne. Opozarja naju le, da naj iz dela ne delava
malika. Sv. Ignacij Loyolski, ustanovitelj jezuitov, svetuje, naj delamo tako zavzeto,
kot da bi bilo vse odvisno od nas, hkrati pa v srcu z vsemi svojimi močmi zaupajmo
in računajmo na Boga, ker je v resnici vse odvisno od Njega. Takšna drža osvobodi
najine sposobnosti za ustvarjanje. Vse nama je podarjeno, a ne zato, da se ne bi nič
trudila. Podarjeno nama je zato, da bi hvaležno in zaupno sodelovala z Darovalcem.
Zavest, da je vse Božji dar, naju osvobodi zaskrbljenosti in strahu zase in svoj obstoj. Če
hočeva zadovoljiti svoje potrebe seveda morava delati. A te potrebe ne morejo biti
najin bog. Potešiva jih lahko le v sodelovanju z Bogom ter z brati in sestrami. Hrana
in obleka vzpostavljata sožitje z Bogom in drugimi, razen če ju imava za malika. Potem
nama zaskrbljenost pobere vse moči, ki so potrebne za delo in ustvarjanje. Krade nama
življenje, namesto, da bi ga ohranjala. Kar velja za hrano in obleko, velja za vse
stvari: so le sredstva. Če iz njih narediva cilje, postaneva njihova sužnja. Zadušijo
najine odnose in ukradejo lepoto, podarjenost in smiselnost življenja. Danes naju
Cerkev vabi, da za hip ustaviva svoj korak in premisliva: Ali gradim in temeljim svoje
življenje na Bogu Očetu, ki vse daje ali pa na maliku, ki od mene vse vzame, tudi
življenje. Če sem se zalotil, da je moje življenje en sam divji aktivizem, ki je najmočnejše
pomirjevalno sredstvo, potem svetijo rdeče luči. Če pa odkrivam v sebi zaupanje v
Očeta potem sem na pravi poti, da že danes hvaležno in veselo, ter ustvarjalno delam
in živim ter okušam večno življenje. Ali kot pravi pregovor: Če Bogu pustiš prvo mesto,
potem so vse stvari na pravem mestu. Prišla sva od Boga in se vračava k Njemu. Jezus
naju uči z Bogom sodelovati. V tem je najino dostojanstvo. Zato se danes lahko razveseliva
tega kar naju čaka. Mar pozabi žena svojega otročiča in se ne usmili otroka svojega
telesa? A tudi če bi one pozabile, jaz te ne pozabim. Verujem Gospod. Pomagaj moji
neveri.