Šmarnice: Češčenje Device Marije iz Kopakabane v Boliviji

ŠMARNICE (torek, 20. maj 2008, RV) – Svetišče Device Marije iz Kopakabane stoji na obali jezera Titicaca v Boliviji, na 4000 m nadmorske višine, kjer se je v času kraljestva Inkov nahajal eden najstarejših kultnih centrov plemena Colla. Po zgodovinskih podatkih je kultno središče na tem mestu ustanovil Inka Tupac Yupanqui, ki je na tem področju naselil tiste, ki so se izselili iz drugih predelov imperija. Prastaro svetišče plemena Colla je stalo na mestu sedanje cerkve in je služilo kot prehod na Otok sonca, kjer je obstajal znamenit tempelj, posvečen soncu. Ime Copacabana v jeziku Quechua pomeni mesto, od koder se vidi sinje modra skala, ki označuje božanstvo, ki je obstajalo v tej deželi pred prihodom krščanstva. Ramos Gavilan to potrjuje z besedami: »Malikovanje iz Kopakabane je res obstajalo v tej deželi, in sicer na poti proti Tiquini. Malik je bil iz sinje modrega kamna, v obliki figure s človeškim obrazom, ki je zaradi svoje barve zelo izstopal iz okolice. Malik je gledal proti Templju sonca, kot bi hotel nakazati, da dobro prihaja od tam.« Vargas Ugarfe pravi: »Tam, v bližini enega najstarejših indijanskih svetišč, posvečenem božanstvom collas, je Devica Marija ustanovila svoje kraljestvo ljubezni in usmiljenja, s ciljem, da bi za svojega Sina osvojila številne domačine, ki so poseljevali to obalo.« Tu najdemo eno najstrejših cerkva v Ameriki.
Črni kip Marije Indijanke, je delo Francesca Tita Yupanqui. Znane so težave in napori, s katerimi je izdelal kip, ki so ga 2. februarja 1583, na dan Candelarij - praznika luči postavili v cerkev. Črno Marijo so domačini sprejeli in jo vzljubili, saj je uspela pomiriti razprtije in boje med revnim in bogatim prebivalstvom znotraj Kraljestva Inka. Škofijski duhovnik Montoro je bil prvi, ki je v Kopakabani razširil čaščenje Marije. Za njim so prišli avguštinci, ki so tej pobožnosti dali nov zagon. Ustanovljena je bila tudi bratovščina, ki si je za nalogo zadala širjenje čaščenja kipa. S širjenjem slovesa kipa Device, so začeli prihajati ljudje z vseh koncev. Kopakabana je postala prostor krščanskih romanj, poleg tega pa tudi prostor srečanja ras, kultur in različnih ljudstev, ki so se zbirala okrog Božje Matere, katera je postala Mati vseh, kar je fenomen, katerega priče smo še danes.
Avguštinski pater Alfonso Ramos Gavilan se je naselil v samostanu Kopakabana v začetku leta 1618 in tu ostal dolgo časa. Čutil je, da je velike čudežne dogodke potrebno čimbolj razširiti »zaradi večje pobožnosti do Device in za tolažbo vernikov”. Čudeži na priprošnjo Device Marije so se začeli dogajati od leta 1583 dalje. P. Ramos Gavilan je dokumentiral datume, imena, priimke in izvor tistih, ki so doživeli čudež ter okoliščine v katerih se je čudež zgodil. Pri tem je potrebno poudariti, da čudeži niso bili samo v podporo in tolažbo ljudem na tem kraju, ampak tudi vsem tistim, ki so iz drugih krajev prihajali obiskovat svetišče; ne samo Indijanci, ampak tudi Španci, med njimi duhovniki, otroci, žene in možje. Čudeži se tudi niso dogajali samo v Kopakabani ampak tudi na drugih mestih. Marija iz Kopakabane se razodeva kot Mati vseh. Kot preprosta, sprejemajoča in neposredna žena in kot tista, ki vzpodbuja edinost in mir. Tako je Kopakabana vedno prostor pokore, romanj, molitve in sprave, kar lahko prav razumemo le v veri in pobožnosti. Prav tako pa je bila in je kraj prošenj, izrazov hvaležnosti, predvsem pa prostor srečanja, kjer ni kulturnih, ideoloških in socialnih razlik, kar lahko imenujemo čudež današnjega časa, saj se vsi čutijo zaščiteni pod Marijinim plaščem in vedno znova opogumljeni od ''Mamite'', kakor jo kličejo.
Pobožnost do Marije iz Kopakabane je bila v Boliviji vedno zelo velika in verjetno najbolj odločilna za sprejem krščanstva v deželah Južne Amerike. Kip Device in pripovedi o njem so bile vir navdiha slavnim pisateljem že pred 18. stoletjem, kot so: Calderon de la Barca, Ramos Gavilan, Calach, Velverde in Marrachi.
Leta 1805 je bilo svetišče Kopakabana uradno priznano. Stoletje za tem, avgusta 1925, je bila Devica iz Kopakabane slovesno okronana, leta 1939 pa je bilo romarsko svetišče povzdignjeno v pomožno baziliko. V začetku so Marijin praznik praznovali 2. februarja, na svečnico, ko je dan Marijinega obrednega očiščevanja v templju, zatem pa so ga prestavili na 5. avgust, s posebnim bogoslužjem in velikim ljudskim praznovanjem.