Umrl prvi predstojnik slovenskih jezuitov, p. Miha Žužek

LJUBLJANA (ponedeljek, 19. maj 2008, RV) - V sredo, 14. maja 2008, je v duhovniškem domu Mane nobiscum v Ljubljani po dolgotrajni bolezni Gospodar življenja poklical k sebi jezuitskega patra Miha Žužka. Pokopan je bil danes na Žalah v Ljubljani. Ob 13.00 je bila v cerkvi Vseh svetih sv. maša, ob 14.00 pa pogreb.
P. Žužek se je rodil 29. septembra 1923 v Ljubljani v župniji sv. Petra. V družini so štirje bratje stopili v jezuitski red, štiri sestre pa so postale redovnice. Kot gimnazijec se je vključil v dijaško Marijino kongregacijo pri Sv. Jožefu v Ljubljani. Po maturi je leta 1941 stopil v jezuitski noviciat v Zagrebu. Tam je končal filozofske in teološke študije ter bil leta 1951 posvečen v duhovnika. V Dubrovniku je končal tretjo probacijo in odšel v Maribor, kjer je nadomeščal mlajše patre, ki so bili zaprti. Prvih 16 let duhovniškega dela je posvetil mestu Maribor, kjer je skupaj s p. Jakobom Laurom sodeloval pri ustanavljanju novih župnij na desnem bregu Drave. S svežimi pobudami je sodeloval v raznih komisijah Mariborske škofije in vodil misijone ter duhovne obnove. Na veliko veselje mariborskega škofa Maksimilijana Držečnika so v sodelovanju s škofijskimi duhovniki po župnijah začeli zbirati srednješolsko mladino, kasneje pa tudi študente v stolnici. Tudi zato je moral v času, ko je leta 1959 pripravljal mariborski misijon, za 7 tednov v zapor.
Leta 1963 je general Družbe Jezusove imenova p. Miho Žužka za predstojnika Slovenskega distrikta Družbe Jezusove. Kot predstojnik distrikta je 15. avgusta 1969 izvedel odlok p. Pedra Arrupeja, s katerim je razglasil samostojno slovensko jezuitsko provinco. Prvi provincial je bil p. Pavel Berden.
Patra Miho Žužka je čakalo novo pionirsko delo. Jezuiti so bili leta 1949 izgnani iz Ljubljane. Največ jih je moralo oditi na razpadajoči grad Bogenšperk, kjer naj bi red počasi izumrl, druge so odpeljali pred sodišča in v zapore. Pozneje so komunistične obalsti dopustile, da so jezuiti prevzeli novo župnijo sv. Roka v Dravljah. P. Žužek je tam vodil gradnjo župnišča, ki je bilo namenjeno večji redovni skupnosti in jezuitskim bogoslovcem. Nato je bil osem let župnik v Borovnici. Od leta 1986 je živel v redovni skupnosti pri sv. Jakobu v Ljubljani. Zadnja 4 leta je v oslabelosti in bolezni dozoreval v duhovniškem domu.
V času svojega bivanja v Borovnici in Ljubljani je sodeloval v različnih pastoralnih dejavnostih: pri Medškofijskem odboru za družino in Slovenskem pastoralnem svetu, pri Družinskem centru Betanija, v študentskih skupinah Maranatha in Mladika, v številnih zakonskih občestvih in v šoli za zakon, pri organiziranju tečajev za zakon in tečajev za govorništvo. Bil je urednik revije Cerkev v sedanjem svetu in medškofijski referent za študente. Njegove duhovne vaje in tedni duhovnosti, predvsem na Visokem, v Logu pod Mangartom in v Srednji vasi v Bohinju so prebudile mnogo duhovniških in laiških apostolskih poklicev. Njegovo srce je bilo pri mladini - od osnovnošolcev do izobražencev - in pri zakonskih občestvih. Vzgojil je večje število animatorjev, pastoralnih delavcev in vplivnih kristjanov v javnem življenju.
Odmevno je bilo tudi njegovo pisateljsko delo. Svojega sorodnika, bengalskega misijonarja Franceta Drobniča, je predstavil v knjigi Misijonar pod Himalajo. Izdal je več šmarničnih beril (Kraljica duhovnikov, Mati mnogoterega življenja, Mati krščanskih družin). Knjiga Kristijanov dan je doživela tri izdaje. Sledile so Četrta dimenzija, Božja beseda je živa, Vzvalovana bit, V Njem živimo, Sredi vsega, Sto slapov, Vabilo na večni ples, Gospod je blizu, Končno zorenje in Novi Jeruzalem. Zadnji dve je napisal v duhovniškem domu.
Naj počiva na Jezusovem Srcu.