Šmarnice: Marijanska pobožnost med Slovenci v ZDA

ŠMARNICE (ponedeljek, 5. maj 2008, RV) – Prve skupine Slovencev so odšle v ZDA v leti 1860-1870. Kaj kmalu so šli za njimi vsaj začasno tudi nekateri duhovniki. Dne 16. novembra 1906 je prišel za stalno v ZDA prvi slovenski frančiškan, p. Kazimir Zakrajšek. P. Kazimir je ustanovil prve slovenske župnije in frančiškansko kustodijo. 4. marca 1909 je izdal prvo številko mesečnika »Ave Maria«, ki je nastarejši slovenski časopis, ki nepretrgoma izhaja. Ni treba posebej naglašati, da je bil med pobudniki osrednjega slovenskega verskega središča v ZDA v Lemontu pri Chicagu, ki so ga začeli graditi leta 1917. V Lemontu je danes vrsta ustanov. Najprej je tu cerkev Marije Pomagaj, frančiškanski samostan, tiskarna, kjer so desetletja tiskali mesečnik »Ave Maria«, vrsta stavb za zbiranje Slovencev, umetno Blejsko jezero z otokom, pokopališče, kjer počiva ljubljanski škof Gregorij Rožman, slovenski križev pot in posebna kapela za šmarnično pobožnost, kjer imajo šmarnice vsako nedeljo popoldne ob 14,00 uri. Iz Lemonta očetje frančiškani vodijo osrednje dušnopastirsko delovanje med Slovenck v ZDA. Do pred nekaj leti so vodili pet župnij, ob mesečniku »Ave Maria« pa zelo živo pobožnost do Božje in naše Matere Marije.
Med silno pomembnimi uspehi slovenskih vernikov laikov v ZDA pa je Slovenska kapela v ameriškem narodnem Marijinem svetišču v Washingtonu, ki je posvečeno Brezmadežni. Slovensko kapelo, posvečena Mariji Pomagaj iz Brezij, so blagoslovili 15. avgusta 1971. Glavno posvetilo se glasi:
Ob tisočdvestoletnici pokristjanjevanja, v času ko je v teku postopek za beatifikacijo škofov Antona Martina Slomška in Friderika Ireneja Barage, ob navzočnosti škofov in romarjev iz Slovenije so ameriški Slovenci, v letu Gospodovem tisoč devetsto eno in sedemdesetem, na praznik Marije Vnebovzete, posvetili to Slovensko kapelo v Ameriškem narodnem svetišču v prestolnici Amerike, Bogu v zahvalo, slovenstvu v ponos, slovenskemu krščanstvu v spomenik, prednikom v čast, sodobnikom v vzpodbudo, bodočim rodovom v zgled.
Richard Nixon, takratni predsednik ZDA je ob posvetitvi Slovenske kapele med drugim povedal: »Posvetitev kapele vaši Gospe iz Brezij je spomenik dvajsetega stoletja Slovenskega krščanstva. Naj vsak, ki bo tukaj molil najde tolažbo za svoja lastna iskanja.«
Svoje veliko veselje ob tem dogodku so izrazili tudi takratni slovenski škofje: Jožef Pogačnik, Ljubljanski nadškof in Metropolit je ob tem zapisal: »Prvo, kar smo Slovenci dali nastajajoči Ameriki, so bili oznanjevalci evangelija. Največji med njimi je bil Friderik Baraga. V narodnem svetišču v Washingtonu postavljajo narodnosti svoje kapele. Tako tudi Slovenci. Kapela naj bi družila vse ameriške Slovence v veri in češčenju božje Matere, naj bi bila simbolj njihove povezanosti med seboj in z nekdanjo domovino, pa tudi simbol povezanosti z vsemi narodi nove domovine, s katerimi jih druži ista državljanska zavest.«
»Slovenske župnije so za vas rojake po svetu, verska in duhovna, pa tudi narodna žarišča«, je zapisal mariborski škof Maksimilijan Držečnik. »Župnije so prostor, kjer se duhovno in narodno ogrevate ter ohranjate svojo zvestobo do Boga, pa tudi ljubezen do slovensekga matrinskega jezika ali vsaj ljubezen do stare domovine ter povezanost s slovenskim narodom in domovino«,
Koprski škof, dr. Janez Jenko je zapisal: »Pozdravljam vašo zamisel, dragi ameriški rojaki, da ste v ameriškem narodnem svetišču postavili Brezmadežni slovensko kapelo v čast brezjanski Materi Božji. Američanom naj priča o vaši zvestobi katoliški Cerkvi, razodeva pa tudi vašo ljubezen do stare domovine in njenih velikih sinov, svetiških kandidatov Barage in Slomška.«
Skupaj s Slovenci se je veselil tudi takratni nadškof v Washingtonu, Patrick kard. O'Boyle in zaželel, da bi naša Gospa iz Brezij ohranjala vezi med Slovenijo in slovenskimi skupnostmi v Združenih državah Amerike.
Takratni predstavnik svetega sedeža v Združenih državah Amerike, je spomnil na to, da je vse Božje delo: »Blagoslov te kapele je dar. Je kot znak Njegove naklonjenosti in zvestobe, da je kapela postala resničnost. In je hkrati tudi jamstvo Božje naklonjenosti vnaprej.«