V Podragi obnovil Jakobovo pot

PODRAGA PRI VIPAVI (torek, 29. april 2008, RV) - V soboto je v Podragi pri Vipavi bila sveta maša, po njej pa blagoslovitev kapelice sv. Jakoba Starejšega. Ta stoji ob obnovljenem slovenskem delu Jakobove poti med Slovensko vasjo pri Obrežju ob hrvaški meji ter vodi do Trsta. Pot obnavlja Društvo prijateljev poti sv. Jakoba v Sloveniji, katerega člani so v minulem tednu prehodili slovenski del Jakobove poti, ki med seboj povezuje različne države in narode ter je kot mednarodna pot že vse od srednjega veka vez med evropski narodi. Na pot, ki se začne v Slovenski vasi, so se podali 19. aprila, v sredo so sodelovali pri slovesni maši ob kapeli sv. Jurija na Ljubljanskem gradu, v Podrago so prispeli v soboto, v nedeljo pa v Trst.
V župnijski cerkvi sv. Mohorja in Fortunata v Podragi je sobotno sv. mašo daroval domači župnik Bogdan Vidmar. V homiliji je dejal, da obstajata dva načina potovanja: romanje in osvajanje. Romar je bežni popotnik, je gost, ki se zanima za druge kulture in za srečanje z ljudmi ter o tem premišljuje, je dejal župnik in dodal, da je v taki molitveno meditativni drži prikazan tudi sveti Jakob na mozaični podobi, ki so jo po maši blagoslovili. Župnik Vidmar je nato poudaril pomen in vpliv romanj na zgodovino, umetnost in duhovnost. Mnogi predniki so romali v Kompostelo, je spomnil in opozoril, da so te romarske poti Evropejci počasi pozabljali, v zadnjem času pa jih zopet oživljajo.
Leta 1987 je Evropski svet Jakobovi poti dodelil status evropske kulturne dediščine, leta 1989 je bilo v Komposteli v navzočnosti papeža Janeza Pavla II. četrto svetovno srečanje mladih, leta 1998 pa je Unesco Jakobovo pot razglasil za svetovno kulturno dediščino. Leta 2004 je v Kompostelo prišlo več kot 250.000 romarjev, letos pa je slovensko ministrstvo za kulturo Društvu prijateljev poti sv. Jakoba podelilo poseben status. Župnik Vidmar je še v homiliji izrazil prepričanje, da je edina rešitev iz krize, v kateri se je znašel svet, romanje, na katerem se ljudje očiščujejo in zorijo v veri v Boga. Smo na poti iskanj in spoznanj, smo na poti upanja, je še dodal župnik Vidmar.
Verniki so se po maši zbrali ob podpornem zidu, v katerega je vzidana Jakobova kapelica. Mozaik sta ob pomoči brata Janeza Bajca naredili šolski sestri sv. Frančiška Kristusa Kralja ter akademski slikarki in kiparki s. Darinka in s. Pavla Bajec, kapelico pa je prenovil zidarski mojster Marjan Vidali. Mozaik sta odkrila predsednik Društva prijateljev poti svetega Jakoba v Sloveniji Metodij Rigler in njegova žena Marjeta, oba kompostelska romarja, ki si prizadevata za ureditev slovenske Jakobove poti. Kapelico je blagoslovil domači župnik Bogdan Vidmar, slavnostna govornica pa je bila evropska poslanka Ljudmila Novak. Poudarila je, da se človek po letih poveličevanja udobja in dobrih avtomobilov vse bolj zaveda potrebnosti gibanja in stika z naravo. »Romanje pa je še veliko več kot samo rekreacija za zdravo telo in boljšo kondicijo. To je pot, na kateri želimo ob telesnem naporu stopiti tudi v svojo notranjost, obujati spomine na naše prednike, ki so pred nami hodili po tej poti, ter se naposled približati Bogu in njegovi prisotnosti v sočloveku in nas samih. Svetniki, ki jih želimo posnemati, so dokaz, da je človeku mogoče postati svet in svetnik ali pa se temu vzoru vsaj približati. Prijatelji poti sv. Jakoba združujete v svojih prizadevanjih spoštljiv odnos do tradicije naših prednikov, spoštljiv odnos do naše kulturne dediščine in do vere naših dedov, ki so večinoma z velikimi napori in odrekanji zgradili mnoga svetišča, med njimi tudi mnoga posvečena sv. Jakobu.«
Novakova je nato spregovorila o nevarnosti, da Evropa zgubi identiteto ter o prizadevanjih, da se to ne bi zgodilo. Sem sodi tudi delo za medkulturni dialog, je poudarila in nadaljevala: »Za srednjeveške romarske poti lahko z gotovostjo trdimo, da so povezovale različne narode in kulture in že omogočale medkulturni dialog na način, ki je bil običajen za tisti čas. V primerjavi z danes je bilo v srednjem veku romanje prava avantura, ki je prinašala s seboj mnoga odrekanja, napore ter tudi nevarnosti in tveganja. Hkrati pa je bilo veliko doživetje ob spoznavanju novih ljudi, kultur in pokrajin, ki jih prej ni bilo mogoče videti po televiziji ali na fotografiji. Človek je potreboval tudi veliko zaupanja, da bo pot zmogel in se vrnil domov duhovno okrepljen in z novimi spoznanji. Zato pozdravljam vaša prizadevanja, dragi prijatelji poti sv. Jakoba, da obudite slovenski del te pešpoti in nanjo povabite tudi druge romarje, da spoznajo lepote slovenske dežele, cerkve in znamenja sv. Jakoba.«