Komentar

KOMENTAR (petek, 11. april 2008, RV) – Papež Benedikt XVI. se je v svojem sporočilu Cerkvi v ZDA pred apostolskim potovanjem kar naravnost opravičil, da prihaja na kratek obisk, in da bo obiskal le dve ključni ameriški mesti, prestolnico Washington in največjo metropolo New York. Za to apostolsko potovanje, ki se bo začelo v torek, 15. aprila, pa je tudi značilno, da lahko že vnaprej dokaj jasno izluščimo tri temeljne razsežnosti papeževih apostolskih naporov ali daljnosežnih ciljev. Ti so okvirno naslednji.
Prva razsežnost tega apostolskega potovanja je zgodovinski prehod Katoliške Cerkve v ZDA iz obrobja dogajanja in življenja v središče verskega in državnega dogajanja v ZDA. Druga razsežnost je bolj strateško-politična v smislu, da bodo ameriški politiki, misleci in voditelji strateških centrov zelo prisluhnili viziji papeža Benedikta XVI. o vlogi največje velesile v svetovnem dogajanju. Tretja razežnost pa bo govor svetega očeta na sedežu OZN ob 60-letnici sprejetja izjave o človekovih pravicah. Tu bo vsa pozornost usmerjena v to, kako bo papež Benedikt XVI. pred največjo svetovno organizacijo dvatisočletno opredelitev Katoliške cerkve za človeka predstavil kot navdih za delovanje svetovnih političnih ustanov.
Če se na kratko ustavimo pri prvi razsežnosti tega apostolskega potovanja, namreč pri prehodu Katoliške cerkve v ZDA iz obrobja dogajanja v središče verskega in družbenega dogajanja v državi, je treba povedati, da gre za veliki vsebinski premik v zavesti ameriških katoličanov in celotne Cerkve v državi. Do 90-let prejšnjega stoletja so katoličani v ZDA veljali kot ena od obrobnih skupin, ki je posegala v ameriško stvarnost razpršeno kot ozko interesna skupina. Na politični ravni so se katoličani nekako uveljavljali le v sindikatih, kjer so se borili za večje pravice delavcev. Največ so v prejšnjem stoletju storili na področju šolstva, kjer vodijo okrog 200 univerz in nekaj tisoč srednjih in osnovnih šol.
Pri tem moramo namreč vedeti, da so katoličani v ZDA vsi po vrsti, od najstarejših generacij, ki segajo v 16. stoletje, prebežniki iz Evrope in pozneje iz drugih celin zaradi verskega in drugega preganjanja ter zaradi revščine. Zadnji politični prebežniki prihajajo še danes iz Tibeta, Kitajske, Vietnama in od drugod, reveži pa iz Latinske Amerike in praktično iz vseh ostalih držav sveta. Vse to tvori poseben profil Katoliške cerkve v ZDA. Ta je do srede prejšnjega stoletja delovala na osnovi narodne pripadnosti iz stare dežele, ali kot bi rekel naš pesnik Oton Župančič, iz starega kraja. Veliki preobrat se je zgodil na 2. vatikanskem koncilu in po njem. Od takrat je Katoliška Cerkev v Ameriki zares ameriška, krajevna in s svojim poslanstvom v ameriški družbi.
Prvi veliki preobrat na politični ravni se je zgodil na prelomu tisočletja, ko so katoličani na predsedniških volitvah odločilno posegli in izvolili sedanjega predsednika. To je v ameriško politično srenjo vneslo veliki nemir, ker poslej so katoličani ne le največja verska skupina v državi, ampak tudi najbolje organizirana, izobražena in vedno bolj tudi gospodarsko podjetna. To je tudi razlog, zakaj ji politika vedno bolj prisluhne.
Papež Benedikt XVI. bo ta globinski proces skušal potrditi z novimi spodbudami na teološki in duhovni ravni. Posebno še na ravni kakovosti vere in njene navdihovalne moči. V tem pogledu dejansko lahko računamo na veliki premik in nov zagon za prihodnost.