1400 romarjev iz Slovenije se bo jutri Svetemu očetu zahvalilo za nove škofije
RIM (torek, 25. marec 2008, RV) – Nocoj je okrog 1400 romarjev iz treh novih slovenskih
škofij prispelo v Rim, kjer se bodo v imenu vernikov v škofijah Novo mesto, Celje
in Murska Sobota zahvalili Bogu in svetemu očetu za dar novih škofij. Papež Benedikt
XVI. je 7. aprila 2006 ustanovil nove škofije in imenoval nove škofe ordinarije. Škofje
ordinariji so se z nekaterimi duhovniki in verniki zgodaj zjutraj podali na zahvalno
romanje v Rim. Danes, prvi dan romanja, so se romarji vsake škofija ob svojem škofu
zbrali pri sv. maši. Novomeški škof mons. Andrej Glavan je daroval sv. mašo med potjo
v Sežani. Celjski škof mons. Anton Stres se je z romarji svoje škofije ustavil v Marijini
božji poti v Verbani pri Trstu. Romarji iz škofije Murska Sobota pa so se zbrali
ob svojem škofu mons. Marjanu Turnšku v mestu Orvieto, ki leži okrog 130km severno
od Rima. Jutri bo romarje med splošno avdienco pozdravil papež Benedikt XVI., škofje
ordinariji pa se bodo svetemu očetu ob tej priložnosti še enkrat uradno zahvalili
za ustanovitev novih škofij. Popoldne bo zahvalna maša v vatikanski baziliki na oltarju
katedre sv. Petra. Po sv. maši bo romarje nagovoril in pozdravil eminenca kard. Franc
Rode. V četrtek bo slovesna sv. maša v baziliki Marije Senžne ali Velike, v petek
pa pri glavnem oltarju v baziliki sv. Pavla izven obzidja. Duhovno vsak dan oblikuje
ena od novih škofij. Zahvalno romanje treh novih slovenskih škofij želi biti
dejanje slave Bogu in hvaležnosti svetemu očetu v pravem smislu krščanske kreposti
hvaležnosti. Najgloblji in najširši cilj ustanovitve novih škofij je ta, da Bog preko
škofij hkrati ostvarja svojo slavo in našo blaženost, tako da bo on, ki je Stvarnik
vsega, kar biva, končno postal vse v vsem, kot uči sv. Pavel v svojem prvem pismu
Korinčanom. Bolj konkretno pa to pomeni, da je papež Benedikt XVI. ustanovil
nove škofije, da se med vernim slovenskim ljudstvom utrdi, poglobi in na novo oznanja
evangelij, da bo v krščanskem duhu smelo stopalo v lastno in evropsko prihodnost.
Ta obsežen in daljnoviden cilj pa predpostavlja, da so škofje, ki so prvi oznanjevalci
evangelija v svojih škofijah, bolj blizu svojim duhovnikom in drugim ožjim sodelavcem.
S svojim zborom duhovnikov, ki mu načeljujejo, morajo ustvarjati bratsko skupnost
v moči svetega reda, da bodo duhovniki, diakoni in Bogu posvečene osebe bolje opravljali
svoje poslastvo, da se bo v njih krepila odgovornost za svoje poslanstvo, ki so ga
prejeli s svetim redom in obljubami zvestobe od Cerkve priznanih redovniških in drugih
karizem. V novih škofijah so škofje bolj prisotni v življenju župnij, ko jih
obiskujejo, neposredno oznanjajo evangelij, očetovsko spodbujajo vse vernike k življenju
po veri in k duhovni rasti. Samo tako je mogoče pričakovati, da se bo v vseh krščenih
krepila pripadnost župnijski in škofijski skupnosti, pa tudi odgovornost za vesoljno
Cerkev. Ker pa smo kristjani, pa najsi živimo ali umiramo, Gospodovi, to tudi pomeni,
da je vsak kristjan tudi osebno odgovoren za oznanjevanje evangelija in mora odgovorno
v sebi premišljati, kako bo v sedanjih, novih, zahtevnih pa tudi obetavnih okoliščinah
krepko pričeval za evangelij. Nam namreč vera ni bila dana le kot vir osebne tolažbe
in nekakšnega notranjega nedejavnega zadovoljstva, ampak kot dar, ki ga naj ponesemo
bližnjim po veri in tudi tistim, ki Boga ne poznajo. Zahvalno romanje novih škofij
v Rim in k svetemu očetu torej ni le vljudnostno dejanje potem, ko smo prejeli veliki
dar novih škofij. Zahvalno romanje želi biti obljuba za novo poslanstvo, ki se je
že začelo in je odprto v krščansko prihodnost, ki nam jo nabolje razodeva prav praznik
Gospodovega vstajenja. Kristjani nismo rojeni za smrt, ampak za krepko življenje že
na zemlji, ki s smrtjo preide v življenje pri Bogu, ki nas je po Kristusovi zmagi
nad grehom in smrtjo prerodil v posinovljene božje otroke.