Velika sobota, Marijina ura

RIM (sobota, 22. marec 2008, RV) – Veliki petek je Kristusova ura, ker ja na ta dan svoje ljubil do konca, ko se je na Križu popolnoma daroval za grehe človeštva in vsakega človeka. Ob vznožju križa je po Božji volji stala njegova Mati Marija, ki je bila popolnoma združena z njim v bolečini in daritvi. Velika sobota je Marijina ura, ker je ta Žena, Sionska hči in Mati Cerkve živela največjo preizkušnjo vere in zedinjenja z Bogom Odrešenikom. V baziliki Marije Snežne v Rimu je že vrsto let na Veliko soboto dopoldne posebna pobožnost, ki spominja, kako je Marija pričakovala Jezusovo vstajenje. Znani mariolog, p. Ermanno Toniolo, je v pogovoru za naš Radio razložil teološki in bogoslužni pomen te današnje pobožnosti.
Na teološki ravni je potrebno predvsem izpostaviti, da Marija s svojim trpljenjem dopolnjuje tisto, kot uči sv. Pavel, kar manjka Kristusovemu trpljenju. Ona je nova Eva, ki s svojim trpljenjem, s pristno vero in v popolni pokorščini izpolni Božjo voljo. To stori v pričakovanju, da se bodo izpolnile Jezusove besede o vstajenju. Na ta način je njena vera sestavni del vere Cerkve, od vere Izraela prej, vere Cerkve danes in vere vsega človeštva. V Njej, Božji Materi se strne vera sveta v brezmejno upanje. Jezus je bil tri dni v grobu, kot je napovedal. Toda tretji dan je slvano vstal in tako ni le izpolnil svoje obljube, ampak tudi hrepenenje vsega človeštva, posebno pa še hrepenenje svoje Matere, ki ga je pričakovala, po njem hrepenela in ga želela objeti vstalega. V zahodni Cerkvi ni posebnega bogoslužnega obreda, ki bi posebej naglasil prav ta vidik. V prvi Cerkvi je obstajalo teološko izročilo, ki govori o Mariji kot mostu med velikim petkom in zarjo Velike nedelje, ker je ona edina, ki je bila zbrana v tistih urah pričakovanja. Apostoli so bili razpršeni, pobožne žene so mislile le na dišave in olja, s katerimi bi pobožno mazilile Jezusovo truplo; samo Jezusova Mati je pričakovala, upala in verovala, da bo njen Sin vstal. V tem smislu je bila le Marija most ljubezni med velikim petkom in velikonočnim jutrom, ko se Kristus vrne k Materi, da bi svetu za vedno dal svoj božji blagoslov.
V Vzhodni Cerkvi je od leta 1200 prisotna velika bogoslužna slovesnost na večer velikega petka in dopoldne na veliko soboto, ki ima dva dela. Prvi del bogoslužja spomni na Jezusovo trpljenje, objokuje izdajstvo in poveličuje Kristusovo radovlojno darovanje za vse. Drugi del obreda pa prikliče v zavest dogajanja v Marijinem srcu in opeva njeno upanje v vstajenje in vznemirjeno pričakovanje, da se njen Sin vrne k njej. V bizantinskem boslužju obstaja obred, ko verniki vso noč od velikega petka na veliko soboto ob krsti z Marijo pričakujejo, razmišljajo, prinašajo dišave in kadila ter goreče molijo, da bi se Kristus vrnil iz smrti in dal svetu življenje. Na Vzhodu so vedno kar najbolj slovesno obhajali to sveto noč. Na Zahodu je podobna slovesnost uvedena pred nekaj desetletji. Za nas na Zahodu je velika sobota dan molka in premišljevanja. Obhajanje Marijine ure nekako želi razširiti to pobožnost na vesoljno Cerkev. Ta pobožnost v bistvu pomaga, da bi z večjim veseljem na velikonočno vigilijo zapeli Exultet – hvalnico velikonočni sveči, vstalemu Gospodu. Ta pobožnost nas tudi spomni, da z Marijo ne doživljamo le trpljenja in žalosti, ampak tudi njego globoko notranje upanje in skrito pričakovanje vstajenje.
V baziliki Marije Snežne ali Marije Velike, je dopoldne predstojnik te patriarhalne bazilike, kard. Bernard Law vodil peto bogoslužje 118 psalma, ki opeva zvestobo Božji besedi in seveda tudi Marijino zvestobo Jezusovim napovedim. Bogoslužje so zaključili z vzklikom: »Mati, pokaži nam svojega vstalega Sina!«