Duhovna misel p. Vilija Lovšeta

PRIDIGA (sobota, 22. marec 2008, RV) - Draga poslušalka, spoštovani poslušalec danes je največji krščanski praznik. Velika noč. Ali ti morda ostaja v srcu in ušesih kakšna božja beseda iz teh dni? Meni se je vtisnil stavek iz 41 psalma: »Blagor mu, ki misli na slabotnega, na dan nesreče ga bo GOSPOD rešil«. Blagor ti, če si razumel kdo je slaboten in ubog. Blagor ti, če duhovno dojemaš in veš kdo je slaboten in ubog.
Cerkveni očetje enoglasno razlagajo: ubog, slaboten in ponižen je Kristus. Blagor mi, če v tem trpečem človeku, katerega sva spremljala v obredih velikega tedna, prepoznam Božjega Sina, ki je priča Očetove ljubezni. Blagor mi, če me škandal križa ne raztrga in ne loči od Boga in od ljudi. Blagor mi, če živim iz duhovnega razumevanja dogajanja in v Jezusovem trpljenju vsako leto globlje prepoznavam skrivnost Božje ljubezni do ljudi in dinamiko večnega življenja. Prav te ljubezni in dinamike sva midva oba deležna, če sprejmeva dar Svetega Duha.
Zakaj vse to trpljenje, zakaj ta strašna smrt? boš morda uporno protestiral. Zakaj je v Jezusu vsa ta bolečina? Zakaj je v nama toliko odpora in upora do Jezusa? Zakaj nočeva videti ljubezni, ki prihaja do naju preko Jezusove smrti in trpljenja? Njegovo trpljenje in smrt nama pripadata prav tako, kakor nama pripadajo upornost in trdosrčnost, krivica in izdaja. Velikonočni dogodki, ki sva jim priča zaznamujejo najino zgodovino in kažejo njen smisel.
Če se skupaj ozreva v Jezusovo trpeče in svetlo obličje, se morava spet vprašati zakaj je moral Jezus tako trpeti? Ali bi lahko s takšno močjo razodel Očetovo ljubezen do nas, če bi vsega tega trpljenja ne sprejel, ampak bi ga zavrnil?
Jezus je postal Gospodar življenja. On je tisti, ki nama daje življenje, ki ni več podrejeno smrti. To lahko stori prav zato, ker je sprejel vse trpljenje in v njem želel izraziti vso globočino in visočino Očetove ljubezni do nas. Življenje, ki ni več podrejeno smrti je Ljubezen, ki ni na noben način več zvezana. Lahko rečemo tudi drugače: živeti v vstalem Gospodu sedaj, pomeni živeti v Njem, ki z nami deli svojo ljubezen tako močno, da le ta v nas postane korenina življenja, kriterij razločevanja za prepoznavanje dobrega, najvišji cilj bivanja in delovanja.
S svojim trpljenjem je Jezus uresničil mir med Bogom in nami, med nami samimi in med nami in stvarstvom. Zato prav Jezusu najbolje pristajajo besede »blagor, tistim, ki delajo za mir, ker bodo Božji otroci«. Božji Sin, ki nas je spravil z Bogom, nama omogoča, da živiva v Njegovem miru. Pokazal nama je skrivnost bratskih odnosov, ki so delo Duha. Ljudje nismo ljudje, če ne hodimo za Sinom in ne bivamo v njegovem miru in bratstvu. Zato naju Jezus po vstajenju pozdravlja: mir vama bodi. Mir je večno življenje, ki nama ga je podaril. Večno življenje nama omogoča živeti v ljubezni, ki nikdar ne odpove, niti takrat ko jo z vso močjo napade zlo in bi nama jo rado ukradlo in izruvalo iz srca.
Božji slabotnosti je vse podrejeno. Zunaj božjega uboštva ni življenja. Blagor mi, če sem to skrivnost dojel. Ko Jezus o sebi pravi: »lačen sem bil in ste mi dal jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti«, se poistoveti z vsemi najmanjšimi brati in sestrami. S tem pove, da je skrivnost Božje slabotnosti v igri tudi v odnosu do bližnjega. Blagor mi, če sem dojel, kdo je ubog in slaboten. Ko se dotaknem človeka, se dotaknem Boga in kadar iščem Boga, se mi pokaže človek.
Tako padejo vse utvare. Naj se najinega srca globoko dotakne razodetje Božje slabotnosti, da bova imela v sebi obilo življenja, resničnega življenja, ki nikdar ne umre.
glasbeni premor: …