Sveti oče vodil bogoslužje Velikega petka

VATIKAN (petek, 21. marec 2008, RV) – Na veliki petek se vsa Cerkev in posamezen kristjan poglablja v skrivnost trpljenja. V skrivnost, kako je Kristus s svojim trpljenjem in smrtjo osmislil trpljenje in ko je umrl, je premagal smrt. Od Jezusovega velikega petka trpljenje ni več vir strahu, negotovosti, potrtosti, ampak je vključeno v skrivnost odrešenja, je postalo moč odrešenja. Bogoslužje velikega petka, posebno še češčenje križa in branje pasijona, to je enega od poročil evangelistov, kako je Kristus prehodil svoj križev pot, nas uvaja v razumevanje Kristusovega delovanja sredi trpljenja, v smrtnem boju in v sami smrti. V Rimu so papeži pred leti obnovili pobožnost križevega pota v Koloseju. Ta molitev je v času televizijskih prenosov postala svetovna pobožnost, lahko bi tudi rekli, sodoben način, kako se kristjani in ljudje dobre volje uvajamo v krščanski pristop k trpljenju.
Bogoslužni obred češčenja križa tudi vključuje ustno razlago ali pridigo o enem od vidikov Gospodovega trpljenja. Tako je v vatikanski baziliki danes med tem bogoslužjem papeški pridigar p. Raniero Cantalamessa govoril o Jezusovi tuniki, ki je bila scela tkana in za katero so vojaki žrebali, da je niso razkosali.
Apostol Janez je imel prav gotovo močan razlog, da je ta vidik opisa Jezusovega trpljenja opisal tako zgovorno kot znamenje, simbol in zahtevo po edinosti Jezusovih učencev v vseh časih in na vseh koncih sveta, je dejal papeški pridigar na začetku nagovora.
Kakorkoli že razlagamo to besedilo, je ena stvar gotova. Za Janeza je edinost med učenci cilj, za katerega je Jezus umrl: »Jezus je moral umreti, da bi zbral razkropljene božje otroke« (Jn 11, 51-52). Isto željo je Jezus nekaj ur prej povedal svojim učencem med zadnjo večerjo, ko je v molitvi prosil, da bi učenci bili eno, da bi svet veroval (Jn 17,20-21). Vesela novica velikega petka, je dejal papeški pridigar, je ta, da je edinost med učenci prej kot cilj, ki ga je treba doseči, dar, ki ga je treba sprejeti.
Da bi pa edinost lahko služila kot znamenje, da bi svet veroval, mora biti tudi vidna, mora postati stvarnost v skupnosti. Edinost Kristusovih učencev je veliko več kot le dobri sosedski odnosi. Je notranja mistična edinost, ki jo učenci sprejmejo, živijo in dejansko tudi na zunaj kažejo. Apostol Pavel bo zapisal, da je edinost eno telo in en duh, eno upanje, en Gospod, ena vera, en krst in en Bog in Oče vseh (Ef 4,4-5). Pri tem je papeški pridigar navedel misel papeža Benedikta XVI. ob zaključku letošnje molitvene osmine za edinost kristjanov, ko je dejal, da je edinost z Bogom in našimi brati in sestrami dar, ki prihaja od zgoraj in izvira iz skupnosti ljubezni med Očetom, Sinom in Svetim Duhom ter se v njih krepi in izpopolnjuje. Tudi ni v naši moči, kdaj in kako se bo taka edinost uresničila. Kajti to lahko stori le Bog! Kot sv. Pavel, tudi mi polagamo naše upanje v Božjo milost, ki je v nas, je dejal papež.
P. Raniero Cantalamessa je nadaljeval, da nas bo danes k edinosti vodil le Sveti Duh, če se mu bomo dali voditi, kot je to vedno uresničeval v Cerkvi od Binkošti dalje. Tako je sv. Peter po videnju preprosto zaključil, da če je Bog dal poganom isto milost kot nam, kdo sem torej jaz, da bi se upiral Bogu, poročajo Apostolska dela (11,17).
Papeški pridigar je nato opisal ekumensko gibanje v zadnjih sto letih in ga opredelil kot karizmatično edinost. Ta pa očitno ni dovolj, kot vidimo že na samih začetkih Cerkve. Edinost med kristjani iz judovstva in iz poganstva je bila takoj ogrožena. Na prvem koncilu v Jeruzalemu so po dolgih pogovorih dosegli dogovor in ga opisali: Odločili smo, Sveti Duh in mi (Apd 15,18).
To je bil ekumenizem na osnovi nauka Cerkve. Tudi ta ni dovolj in sam ne napreduje, če ga ne spremlja duhovni ekumenizem, je dejal papeški pridigar. Duhovni ekumenizem pa se poraja iz pokore in odpuščanja ter se hrani z molitvijo. Če naj bo edinost med učenci odsvit edinosti med Očetom, Sinom in Svetim Duhom, tedaj mora edinost biti edinost v ljubezni, ker takšna edinost vlada med osebami Svete Trojice. V nadaljevanju je papeški pridigar navedel vrsto mest iz svetega pisma, ki govorijo, da moramo vršiti resnico v ljubezni, kot uči sv. Pavel v 13. poglavju Pisma Korinčanom. Navedel pa je tudi misel sodobnih filozofov, ki pravijo, da ljubiti ne pomeni le gledati v oči bližnjemu, ampak skupaj gledati v isto smer. Za kristjane ljubiti pomeni skupaj gledati v smeri, kjer je Kristus, ker je On naš mir (Ef 2,14). Kar bo združilo kristjane, bo nov val Kristusove ljubezni, ki jo bo prebudil Sveti Duh. In to se danes dogaja v svetu. Pri tem je navedel misel člana neke krščanske Cerkve, ki mu je rekel, da je vsak pripadnik katerekoli krščanske Cerkve zanj brat, za katerega je Kristus umrl, kakor je umrl za mene (Rim 14,16).
V zadnjem delu svojega današnjega nagovora je papeški pridigar razmišljal o danes dveh možnih ekumenizmih: eden je ekumenizem vere, drugi pa je ekumenizem nevernosti. Prvi združuje vse tiste, ki verujejo, da je Jezus Božji Sin, da je Bog Oče, Sin in Sveti Duh in da je Kristus za nas umrl in vstal. Drugi pa je ekumenizem, ki združuje vse, ki ponavljajo vse obrazce nicejskega koncila, jih še naprej izpovedujejo, vendar notranje izvotljene. To je ekumenizem, v katerem konec koncev vsi verujejo v iste stvari, ker nihče več v nič ne veruje, v smislu, kot ga ima izraz vera v novi zavezi.
Kdo je, ki zmaga svet, piše apostol Janez v svojem prvem pismu, če ne tisti, ki veruje, da je Jezus Božji Sin? (1Jn 5,5). Po tem merilu temeljna razlika med kristjani ni med katoličani, pravoslavnimi in protestanti, ampak med tistimi, ki verujejo, da je Kristus Božji Sin, in tistimi, ki tega ne verujejo, je zaključil p. Cantalamessa svoj govor med bogoslužjem velikega petka.