RIM (četrtek, 20. marec 2008, RV) – Papež Benedikt XVI. je popoldne v lateranski baziliki
vodil slovesno bogoslužja velikega četrtka, ko se Cerkev spominja Jezusove zadnje
večerje z učenci in se Bogu zahvaljuje za dar Evharistije. V daljšem in teolško zelo
izdelanem govoru je sveti oče razvil tri vidike o dogodkih v dvorani zadnje večerje.
Vsak je za sebe samostojna celota, vsi skupaj pa poglobljeno uvajajo v razumevanje
vsebine prvega dne velikončnega trodnevja. Papež je najprej razložil pomen evangelistovega
poročila, da je za Jezusa prišla ura, za katero je prišel na svet. Evangelist Janez
Jezusov prihod, bivanje na zemlji opiše kot posebno bivanje, ki je v globini zaznamovalo
celotno človeštvo z ljubeznijo. Njegovo bivanje na zemlji je bil pravi mimohod, pasha,
torej križ in vstajenje, križanje kot povzdignjenje v Božjo slavo, kot prehod iz sveta
k Očetu. Toda ta odhod k Očetu ni običajen odhod, pravi papež, ampak je pravo premenjenje
sveta in človeka. Jezus na zemlji vedno nosi s seboj svoje telo, svoje človeško bistvo.
Na Križu, ko daruje samega sebe, se On na novo spremeni v nov način bivanja, ko je
za vedno z Očetom in hkrati z ljudmi. Kristust premeni Križ, svojo smrt, dejanje usmrtitve
v dejanje darovanja, ljubezni do konca. Po Kristusovi ljubezni Križ postane spremenjenje
človeškega bitja v bitje, ki je deležno Božje slave. V to spremenjenje smo vsi vključeni,
z močjo njegove ljubezni smo tako vključeni v bivanje z Njim, da naše življenje postane
mimohod, premenjenje in tako sprejmemo odrešenje h katremu teži celotno naše bitje.
Drugi vidik je Jezusovo umivanje nog učencem. Sveti oče to dejanje opiše kot
dar čistosti, kot dejanje s katerim vsak človek postane sposoben razumeti in odkrivati
Boga, ki se daje človeku. Toda ta dar potem postane naloga, da delamo isto drug drugemu.
S tem darom, biti sposoben Boga, ne ostanemo trpni opazovalci. Bog nam daje nov dar,
da postanemo osebni in živi njegovi sodelavci. Podarjena ljubezen je dinamika ljubiti
skupaj in želi v nas postati novo življenje, ki izhaja iz Boga. Tretji vidik
današnje papeževe pridige pa vsebuje prizor, ko Peter noče, da bi mu Jezus umil noge.
Papež je dejal, da je Petrovo razumevanje Jezusove vloge vsebovalo zgolj njegovo podobo
Božjega veličastva. Peter se je moral naučiti, da je Božja veličina drugačna od naše
zamisli o veličini. Božja veličina je prav v tem, da se je sklonil k človeku, v njegovem
ponižnem služenju, v doslednosti ljubezni do konca, do popolne izničenosti. Tudi mi
moramo vedno na novo razumeti v čem je Božja veličina, ker sistematično želimo, da
bi bil naš Bog, Bog uspeha, ne pa Bog ljubezni, ki se daruje. Nismo namreč sposobni
razumeti, da Pastir prihaja kot Jagnje, ki se daje in nas tako vodi na prave pašnike.
Ko Jezus opozori Petra, da s svojo držo do Njega ne bo deležen njegovega deleža, ga
prosi, naj ga vsega umije. Jezus mu je odgovoril, da je že čist, zato potrebuje, da
mu umije le noge. Umivanje nog je umivanje vsakodnevnih grehov in slabosti, potem,
ko smo se v krstu prerodili za Boga in Kristusa. Kot je Krisus umil noge svojim učencem,
ki so bili čisti, tako naj si tudi mi pomagamo vsak dan z ljubeznivim služenjem in
si odpuščati grehe, kakor jih je neskončno bolj Kristus nam odpustil. Veliki četrtek
nas torej spodbuja, je dejal na koncu govora sveti oče, da preprosto ne dovolimo,
da bi maščevalnost do drugih v globini postane zastrupitev duše. Veliki četrtek nas
spodbuja stalno očiščujemo naš spomin tako da si iz srca med seboj odpuščamo, umivamo
noge drug drugemu, da bi lahko skupaj šli na Božjo gostijo.