Maša zadušnica Svetega očeta za pokojnega nadškofa v Mosulu, mons. P. Rahho

VATIKAN (ponedeljek, 17. marec 2008, RV) – »V Veliki teden smo vstopili z veliko bolečino v srcu zaradi tragične smrti dragega nadškofa, mons. Paoulosa Rahhe«, je dejal sveti oče na začetku svojega nagovora med mašo zadušnico, ki jo je za pokojnega danes zjutraj daroval v kapeli Odrešenikove Matere. Kaldejskega nadškofa Rahha so ugrabili letos februarja in ga prejšnji teden našli mrtvega v bližini Mosula v Iraku. Nato se je sveti oče zahvalil vsem, ki so se odzvali njegovemu povabilu k molitvi za pokojnega nadškofa in Kaldejsko Cerkev v Iraku, ki trpi, veruje in moli. Brate v škofovski službi, duhovnike, redovnike in vernike pozdravljam in opogumljam z zaupanjem, da bodo našli moč za pogum v sedanjih težkih okoliščinah, je dejal papež.
Nadaljeval je, da je bogoslužni čas, v katerem se nahajamo na moč zgovoren čas. To so dnevi v katerih podoživljamo zadnje trenutke Jezusovega zemeljskega življenja; dramatične ure, polne ljubezni in strahu, zlasti v dušah apostolov. To so ure, ko se je jasno pokazalo nasprotje med resnico in lažjo, med Kristusovo blagostjo in pravičnostjo ter nasiljem in prevaro njegovih sovražnikov. Jezus je izkusil približevanje nasilne smrti in je čutil kako se je okrog njega zoževal obroč njegovih preganjalcev. Izkusil je stisko in strah vse do odločilne ure v Getsemaniju. Toda vse to je živel pogreznjen v edinost z Očetom in okrepljen z maziljenjem Svetega Duha.
Sveti oče je osvetlil današnji odlomek iz evangelija, ki nam poroča o večerji v Betaniji, kjer je Marija z dragocenim oljem Jezusu mazilila noge in s tem pokazala svojo ljubezen do Jezusa pred njegovim pogrebom. Prijeten vonj dragocenega olja, ki je napolnil hišo, je znamenje njegove neizmerne ljubezni, lepote in dobrote žrtve. Misel je nato sveti oče naveza na sveto krizmo, s katero je bil na čelu maziljen mons. Rahho ob krstu in potem, ko je bil posvečen za škofa. Mislim pa tudi, je nadaljeval sveti oče, na tolika maziljenja sinovske ljubezni, duhovnega prijateljstva in predanosti, ki so mu jo izkazovali njegovi verniki in ga spremljali v njegovih zadnjih urah po grozoviti ugrabitvi, bolečem zaporu, pa vse do smrtnega boja in same smrti. Vsa zakramentalna in duhovna maziljenja so bila zagotovilo vstajenja, zagotovilo pravega in polnega življenja, ki nam ga je podaril Gospod.
Odlomek iz preroka Izaija, ki govori o liku Božjega služabnika, je nadaljeval papež, posebej poveličuje služabnikovo krotkost in moč tega skrivnostnega Božjega poslanca, ki sta se popolnoma uresničili v Jezusu Kristusu. Božji služabnik je predstavljen kot tisti, ki bo »prinesel pravico«, ki bo oznanjal pravičnost in vzpostavil pravico. Izraza pravičnost in pravica ne moremo spregledati, saj Izaija pravi, da ga je Bog poklical, da v vsem stvarstvu vzpostavi pravičnost z nenasilno močjo resnice. Kristusovo trpljenje je izpolnitev tega poslanstva, ko Kristus vpričo krivične obsodbe pričuje za resnico in ostane zvest postavi ljubezni. Mons. Rahho je na isti poti vzel svoj križ na svoje rame in šel za Gospodom Jezusom in tako dal svoj delež pri vzpostavljanju pravičnosti v svoji izmučeni deželi in po vsem svetu, ko je izpričal resnico. Bil je človek miru in dialoga. Posebej se je posvečal revežem in tistim, ki so skrbeli za nemočne in prizadete. Zanje je ustanovil posebno združenje Veselje in ljubezen (Farah wa Mahabba), z namenom, da bi dalo dostojanstvo prizadetim osebam, njihovim družinam in da bi vsi v njih videli Kristusovo obličje. Papež je pozval, naj zgled pokojnega nadškofa pomaga vsem Iračanom, kristjanom in muslimanom, graditi mirno sožitje, ki bo temeljilo na človeškem bratstvu in medsebojnem spoštovanju, je zaključil sveti oče svoj nagovor med mašo zadušnico za tragično preminulega mosulskega nadškofa, mons. Rahho.