Komentar

KOMENTAR (ponedeljek, 17. marec 2008, RV) – Po nemirih v Lashi, prestolnici Tibeta in drugod po tej obširni kitajski provinci, so se danes v nekaterih italijanskih časopisih pojavili kritični članki, zakaj papež Benedikt XVI. ne zavzame stališč do dramatičnih dogodkov v Tibetu. Nekateri komentatorji Svetemu sedežu očitajo preveliko obzirnost do kitajske vlade, premajhno zavzemanje za človekove pravice in pravice narodov do samoodločitve in pretirano skrb za usodo kristjanov v celotni Ljudski republiki Kitajski.
V Vatikanu so že včeraj odgovorili, da imajo premalo točnih lastnih podatkov o dogajanju in o stališčih kitajske vlade do dogodkov v Tibetu. Ta trditev je točna, ker v Tibetu praktično ni katoličanov, ni nobenega duhovnika, celotna pokrajina pa je sestavni del škofije s sedežem v sosednji provinci. Razen tega Sveti sedež nima diplomatskih odnosov z Ljudsko republiko Kitajsko, kar pomeni, da škofje neposredno poročajo Svetemu sedežu o dogodkih v svojih škofijah.
Iz do sedaj znanih podatkov o začetkih nemirov je že dokaj jasno, da je do njih in osamosvojitvenih zahtev prišlo zaradi bližajočih se olimpijskih iger, ki bodo avgusta v Pekingu. V ozadju pa se prepletajo veliki geopolitični interesi, na katere namiguje ena od novic, da namreč Ljudska republika Kitajska oskrbuje Sudan z 95% orožja za borbe v Darfurju. Orožje, kitajske vojaške strokovnjake in druge usluge kitajske vlade pa Sudan plačuje z nafto, ki jo Kitajska še kako potrebuje. Toda to je le eden o vršičkov ogromne ledene gore kitajske geopolitike.
Nekaj več pove podatek, da Evropska unija in ZDA ne nameravajo zaradi Tibeta bojkotirati olimpijskih iger v Pekingu. Tako olimpijsko gibanje in svetovni športni dogodki niso več med bolj pomembnimi političnimi dijavniki. Vse pa kaže, da so tudi v primeru najbolj številčne države na svetu človekove pravice in svoboščine ostale, oziroma postajajo še močnejši politični dejavnik, kot je to bilo v primeru Sovjetske zveze v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja.
Bistvo celotnega sedanjega in prihodnjega dogajanja pa je odgovor na vprašanje, s kakšnimi zamislimi Ljudska republika Kitajska stopa na svetovno prizorišče kot prihodnja velesila. Ali to misli storiti na osnovi svojih tisočletnih političnih izkušenj in prepričanj, ali pa bo pri utiranju poti v prihodnost upoštevala pridobitve človeštva na področju spoštovanja človekovih pravic, človekovega dostojanstva in izkušnje zahodnih in krščanskih držav, da morajo biti vlade in državni ustroji v službi državljanov in ne nad njimi. V tem pogledu se sedanje kitajsko vodstvo in politična strategija bistveno razlikujeta od zahodne in celo od strategije Indije ter muslimanskih držav. Najbolj pa seveda od pogledov Katoliške Cerkve na ta vprašanja.
Glede vprašanja človekovih pravic, njegovega dostojanstva in celotnega spleta vrednot okrog te tematike, Katoliška cerkev vedno izhaja iz dejstva, da je Bog ustvaril človeka in ga odrešil, da bi večno živel s svojim Stvarnikom. Človekove pravice in njegovo dostojanstvo izvirajo torej iz Boga in človekovega poslanstva, ki mu ga je Bog podaril. V kitajskem verskem izročilu ni niti sledu o takih zamislih o človekovih pravicah, njegovem dostojanstvu in še manj o človekovi trajni prihodnosti. Kitajsko versko izročilo je v bistvu ateistično. To pa v smislu, da kitajska verstva poznajo le neosebno presežnost, gojijo le nekakšen čut za sveto, ne poznajo pa osebnega Boga in še manj dejstvo, da bi se brezosebni bog zanimal za človekovo zemeljsko in posmrtno usodo. Verska domena je vsa na ravni zemeljske moči in izvrševanja oblasti, kot si to predstavljajo in izvajajo njeni trenutni nosilci.
Papež Benedikt XVI. je preveč bister mislec in teolog, da ne bi videl tega neposrednega nasprotja med kitajskim verskim izročilom in razodeto krščansko resnico ter iz nje izhajajočega dostojanstva in poslanstva tako vsakega človeka, človeštva v celoti in državnih tvorb ter izvrševanja politične oblasti. Ta zapleteni dialog se je komaj dobro začel.