Pogovor z generalom Družbe Jezusove

RIM (nedelja, 16. marec 2008, RV) – Novi vrhovni predstojnik Družbe Jezusove, p. Adolfo Nicola's, je imel včeraj dolg pogovor v vatikanskem dnevniku L'Osservatore Romano. V tem sestavku na kratko povzemamo odgovore le na tri zastavljena vprašanja.
Generalna kongregacija je ponovno naglasila poslanstvo Družbe Jezusove na mejnih področjih, kot so vprašanja vere, znanosti, vprašanje človeka. Kakšna podoba jezuita se začrtuje na začetku tretjega tisočletja?, je bilo vprašanje novinarja vatikanskega dnevnika.
Generalna kongregacija je opisala nov lik jezuita, je dejal general Nicola's, kot človeka, ki se zaveda, da je poklican za težko poslanstvo. Za Cerkev je danes težje biti v svetu, se pogovarjati s svetom in odgovoriti na pozive papeža, ki pričakuje, da bi jezuiti bili možje, ki bi šli na mejna področja kulture, znanosti, brezboštva, v pogovore z drugimi verstvi in drugo, kar so vse mejne točke našega časa. Postati jezuit je vedno bilo težko, toda danes je še težje. To je težko poslanstvo, katero predpostavlja popolno razpoložljivost in tudi novo in prožno zavzetost. O vsem tem smo razpravljali. Sam sem prosil proviciale in predstojnike, naj prožnost v Družbi postane nekaj vsakdanjega in naj se ne omejuje le na delo v misijonih. Za vsakega jezuita bi moralo biti nekaj normalnega, da gre za nekaj let v tuje dežele in tam deluje za blagor ljudi in si tako pridobiva tudi mednarodno razsežnost Cerkve, sveta in nas samih. To je seveda težko, ker se tako človek izpostavi novim izzivom, pa tudi kritikam in zahtevam. Toda vse to je potrebno obvladati, da je redovnik lahko bolj v službi Cerkve. Ali kot je dejal papež Benedikt XVI., da naj bi bil jezuit oseba, ki ni nikoli zadovoljna sama s seboj in s tem kar dela.
Na vprašanje, zakaj je Generalna kongregacija veliko razpravljala o pokorščini, je p. general dejal, da so do sedaj vse Generalne kongregacije razpravljale o kakšni ključni tematiki reda. Zadnji dve sta poglabljali obljubi čistosti in uboštva, ta pa se je poglobila v obljubo pokorščine v današnjih okoliščinah.
Zadnje vprašanje v pogovoru za vatikanski dnevnik je bilo, kako komentira govorice v Španiji takoj po izvolitvi, da so novega generala razglasili za novega Arrupeja? Jaz nisem ne Arrupe ne novi Kolvenbach ne kakšen drugi vrhovni predstojnik, vsak je tisti, ki je. Toda p. Arrupe je gotovo zelo vplival na mene, ko je bil moj provincial na Japonskem štiri leta in nato general. Kar me je pri njem vedno navduševalo in presenečalo ni bilo tisto, kar je storil, ker vsakdo nekaj naredi, ampak njegova osebnost. Bil je celostna oseba, zelo močna in dosledna. Kljub različnim mnenjem ali stilom delovanja, je vedno bil osebnost, ki je znal reči da tistemu, kar je bilo pomembno. Mislim da sta si Arrupe in sv. Ignacij zelo blizu, sta osebnosti, ki kadar rečeta da Bogu, je to da, in kadar rečeta da Cerkvi, je to da. Arrupe ni poznal pogojev, ne senc, ampak se je popolnoma daroval. Isto se je dogodilo, ko je postal vrhovni predstojnik Družbe. Ko se je Družba Jezusova posvetila ljudstvu in revežem, je ves bil v tem delu. Ko je Arrupe razumel, da so ubogi v središču evangelija, so postali tudi središče njegovega delovanja. In še ena stvar mi je zelo ugajala pri Arrupeju. Bil je človek, ki je vse počel z veseljem. Bil je vesel in optimističen človek.
Pater Kolvenbach je drugačen, je drugačna osebnost. On je intelektualec, zelo umirjen človek. Pri njem vsi najbolj občudujejo modrost in preudarnost. Je moder človek z zelo zdravo presojo, vidi in hitro razume bistvo stvari in ima zelo trdno in močno miselno zasnovo, hkrati pa je zelo miren, ima svojstven notranji mir. Uspelo mu je utrditi vse dobro, kar je bilo v Družbi Jezusovi, posebno še dediščino, ki mu jo je zapustil Arrupe. In končno, p. Kolvenbach je zelo duhoviti človek. Arrupe je bil vesel človek, Kolvenbach pa je zelo duhovit in to mu je zelo pomagalo ohranjati notranji mir. Kadar živimo z veliko duhovno prožnostjo in duhovitostjo, je mogoče veliko postoriti, je zaključil p. Nikola's.