Knjiga: Konec življenja: Ali je možganska smrt še življenje.

RIM (sreda, 5. marec 2008, RV) – Prejšnji teden je izšla italijanska izdaja knjige z naslovom Konec življenja: Ali je možganska smrt še življenje. Delo vsebuje strokovne razprave različnih avtorjev, ki se vprašanju možganske smrti približajo iz pravnega, medicinskega, filozofskega in sociološkega vidika. Eden od avtorjev razprav je škof v Nebraski msgr. Fabian Bruskewitz, čeprav Katoliška cerkev o možganski smrti še ni podala svojega uradnega stališča.
Ob izidu so knjigo, ki je v angleščini izšla leta 2005, predstavili njen urednik Roberto de Mattei in avtorji. Eden od njih, ameriški zdravnik Paul Byrne, je povedal, da pri možganski smrti ne gre za resnično smrt. Ko je človek zares mrtev, je le redko kateri organ primeren za transplantacijo. Prava smrt je telo brez življenja, ko se že začne proces razpadanja telesa, ko ni srčnega utripa in nobenega gibanja. Pri možganski smrti pa je lahko nekdo razglašen za mrtvega, medtem, ko mu srce še vedno bije, ima rožnato kožo in telesno temperaturo, telo lahko raste in rane se celijo. Noseča ženska, ki je možgansko mrtva, lahko vseeno donosi zdravega otroka in njeno telo bo proizvajalo mleko, je pojasnjeval Byrne. Kriterij za določitev možganske smrti, je nadaljeval, je tako imenovani apnea test, s katerim se določi odsotnost dihanja. Ta test, ki nima nobene koristi za pacienta in lahko še bolj ogrozi bolnikovo že tako težko stanje, je narejen brez znanja in soglasja družinskih članov. Edini namen apnea testa je določiti pacientovo sposobnost oz. nesposobnost, da diha sam. Brez apnea testa je nemogoče diagnosticirati možgansko smrt in brez diagnoze možganske smrti je presaditev vitalnih organov nedovoljena.
De Mattei je povedal, da se je leta 1967, po tem, ko so v Južni Afriki prvič uspešno presadili srce, odprlo vprašanje etičnosti. Problem je bil v tem, da če se zaradi telesnih organov ubije osebo, ki je blizu smrti, a še ni mrtva, potem je ubita nedolžna oseba. Pojavili sta se dve možnosti, ali spremeniti moralno normo in jo pravno upravičiti, da se sme ubiti nedolžno osebo, ali pa spremeniti merilo glede tega, kdaj gre za smrt posameznika. De Mattei je nadaljeval, da je bila izbrana druga možnost z utilitaristično utemeljitvijo, da se na ta način reši mnogo življenj. Možganska smrt je torej družbena opredelitev, s katero se zadovoljijo potrebe po transplantaciji telesnih organov, je dejal urednik knjige.
Dr. Byrne je pojasnil, da je bil prvi članek o možganski smrti objavljen leta 1968 pod naslovom Definicija nespremenljive kome. V članku navedeni podatki niso temeljili na nobenih znanstvenih raziskavah in primerih pacientov. Sestavila ga je komisija harvardske šole za medicino v Bostonu. Najširša raziskava, ki je bila narejena na tem področju, pa je zaobjela 503 paciente od katerih 44 ni umrlo. Od teh, ki so umrli jih 10% ni imelo nobene možganske okvare ali bolezni.
Škof Bruskewitz v knjigi pravi, da ne obstajajo splošna merila, po katerih bi lahko določili možgansko smrt. Medtem ko so prej ugotovili, ali je pacient možgansko mrtev, po dvodnevnem opazovanju, se danes ponekod postavi diagnoza možganske smrti že pod 30 do 60 sekundah.
Mercedes Wilson, ena avtoric knjige, je na predstavitvi dejala, da če se opiramo in izhajamo iz katoliškega družbenega nauka, ki vedno poudarja svetost življenja od spočetja do popolne ločitve duše od telesa, potem pride do smrti le v tem trenutku ločitve.
Dokler Cerkev ne poda uradnega stališča o možganski smrti, so zatrdili avtorji knjige Konec življenja, si bodo še naprej prizadevali in obveščali javnost do kakšnih spoznanj je prišla znanost, ki stoji za možgansko smrtjo.