Kard. J. Cordes odprl plenarno zasedanje Papeškega sveta Cor Unum

RIM (četrtek, 28. februar 2008, RV) – Kard. Josef Cordes je dopoldne odprl plenarno zasedanje Papeškega sveta Cor Unum, ki mu predseduje. Na začetku svojega otvoritvnega govora je dejal, da bo plenarno zasedanje tudi letos posvečeno okrožnici papeža Benedikta XVI. Bog je ljubezen, ki je prva okrožnica sedanjega svetega očeta, pa tudi prva v zgodovini Cerkve, ki govori o karitativni dejavnosti Cerkve in kristjanov. Tema letošnjega plenarnega srečanja je Čoveške in duhovne kakovosti tistih, ki delujejo v katoliških karitativnih organizmih. Posebno pozornost bodo posvetili posebnemu vidiku tega tako pomembnega dokumenta, namreč kakovosti tistih, ki delujejo na področju diakonije, na karitativnem področju.
Prizadevanje Cerkve in njenih članov, da tudi danes pomaga ljudem v stiski, je v večini primerov premagovanje konkretne revščine. V zgodovini Cerkve je takšno delovanje znano pod imenom opravljati dela usmiljenja, o katerih Katekizem Katoliške Cerkve pravi, da so to »iz ljubezni storjena dejanja, s katerimi svojemu bližnjemu pridemo na pomoč v njegovih telesnih in duhovnih potrebah. Poučevati, svetovati, tolažiti, opogumljati so dela duhovnega usmiljenja, kakor so takšna dela odpuščati in potrpežljivo prenašati. Dela telesnega usmiljenja pa so naslednja: nasičevati lačne, poskrbeti za streho tistim, ki so brez stanovanja, oblačiti razcapane, obiskovati bolnike in jetnike, pokopavati mrtve. Med temi je miloščina, podeljena ubožcem, eno izmed glavnih pričevanj za bratsko ljubezen; je tudi izvrševanje pravičnosti, ki ugaja Bogu.« (KKC 2447)
Papež Benedikt XVI. v svoji okrožnici govori o tej tematiki. Najprej osvetli teološko-človeško razsežnost dobrih del. Kot dober teolog poda teološka ozadja karitativni dejavnosti Cerkve in pravilna obzorja temu delovanju. Pri tem pa posebej vztraja ob vprašanju Boga, ker to vprašanje ni nikoli dokončno rešeno, zlasti še ne v naši sekularizirani dobi. Kard. Cordes je na tem mestu odprto dejal, da se danes mnogi škofje in sodelavci v karitativnem delu motijo, kadar prehitro preidejo na drugi del okrožnice. Povedano bolj neposredno to pomeni, da je potrebno povezati središčnost Cerkve s pogledom, ki postavlja v središče Kristusa. Dobrodelnost v Cerkvi je namreč vedno treba motivirati ne le s pogledom na reveže in revščino ter možnostmi za pomoč, ampak je potrebno pogled s potrebnih razširiti na pogled v Kristusa, ker so največji reveži tisti, ki Kristusa ne poznajo. Papež zelo naglaša prav kristocentričnost cerkvene dobrodelnosti. Na tem plenarnem zasedanju, je dejal kard. Cordes, se bomo bolj posvetili kakovosti tistih ljudi, ki na poseben način delujejo na področju dobrodelnosti in njihovih krščanskih kakovostih. Pri tem je navedel dve sodobni problematiki, če želimo, da bo katoliška vera ostala sestavni del naših dobrodelnih organizacij in njihovega delovanja: prvo vprašanje se nananša na sodelavce, moramo se vprašati in jasno odgovoriti na vprašanje, kako sekularizirana družba vpliva na naše sodelavce in na njihovo delo. Drugo vprašanje pa se nanaša na ustanove: kakšen odnos obstaja med katoliško dobrodelno ustanovo in ustrojem Cerkve ali cerkveno ustanovo, v smislu, do kakšne mere je katoliška dobrodelna ustnova istovetna s Cerkvijo. Pri tem ne gre za učinkovitost katoliških dobrodelnih ustanov, ampak za vprašanje, do kakšne mere katoliške dobrodelne ustanove ohranjajo in branijo korenine in temelje katoliške vere, do kakšne mere delijo temeljne življenjske katoliške drže in krščanska prepričanja, ki jih kot kristjani zagovarjamo in branimo ali bi jih vsaj morali braniti kot katoliške ustanove.
Plenarno zasedanje Papeškega sveta za dobordelnost bo vsekakor vsebinsko bogato.