Prebiramo Postno poslanico o miloščini

POSTNA POSLANICA (torek, 26. februar 2008, RV) - Opravljanje telesnih in duhovnih del usmiljenja je tudi vidno delovanje. Zato ima dajanje miloščine v današnji družbi, ki ji pravimo tudi civilizacija slike, še dodaten apostolski učinek in pomen. Papež Benedikt XVI. v svoji postni poslanici o tej razsežnosti miloščine takole piše:
»V moderni družbi, ki je močno pod vplivom podob, moramo biti na tovrstno skušnjavo zelo pozorni. Evangeljska dobrodelnost ni zgolj filantropija, temveč mnogo bolj konkretno dejanje ljubezni, teološka krepost, ki izvira iz notranjega spreobrnjenja k ljubezni do Boga in do bližnjega, ter posnema Jezusa Kristusa, ki se nam je popolnoma podaril vse do smrti na križu. Le kako se ne bi zahvaljevali Bogu za mnoge ljudi, ki daleč proč od medijske pozornosti v tihoti in iz krščanskega duha izvršujejo velikodušna dejanja ljubezni do bližnjih v potrebi? Malo koristi, če lastne dobrine delimo drugim, naše srce pa se ob tem vdaja nečimrnosti. Zato vsak, ki ve, da Bog »vidi na skritem« in na skritem povrača, ne išče človeškega priznanja za opravljena dejanja usmiljenja.”
V tem kratkem odlomku postne poslanice sveti oče opiše tri pomembne razsežnosti krščanske miloščine.
Prva je ta, da je za kristjana dajanje miloščine lahko nevarna skušnjava, ki ga oddalji od Boga in bližnjega, kadar miloščina ostane zgolj neko človekoljublje, kot ga poznamo pri poganih. Krščanska miloščina ni le sad zgolj človeške dobrohotnosti do ljudi v stiski, ker je v ozadju takega ravnanja prikrita ali odkrita samovšečnost. Kadar človek tako daje miloščino, se sam odloči, da daje od preoblice svojega premoženja tisto, kar sam presodi, da mu ne koristi. Odtuji le tisto kar ne pogoji njegovega bogastva in mu lahko poveča vpliv v okolju, v katerem deluje. Za vsemi temi držami se skrivajo močne sebično naravnane silnice, ki človeka ne odpirajo za stisko bližnjega. Kadar tako deluje, podlega skušnjavi, ki ga utrjuje v njegovi sebičnosti.
Evangeljska dobrodelnost, dajanje miloščine, pravi papež, je zelo konkretno dejanje ljubezni, je teološka krepost, ki izvira iz notranjega spreobrnjenja k ljubezni do Boga in do bližnjega, ter posnema Jezusa Kristusa. Za kristjana dajanje miloščine ni več zgolj človeška kategorija, stopnja delovanja, ampak je teološka krepost. Dajanje miloščine kot teološko krepost papež ne opiše z besedami, ampak preprosto nakaže njen izvor in s tem njeno bistvo. Za kristjanja miloščina kot teološka krepost izvira iz notranjega spreobrnjenja, izvira torej iz celovite, svobodne in dokončne človekove odločitve od ljubezni do sebe k ljubezni do Boga in do bližnjega. Človek namreč postane kristjan, kadar se v sebi odloči, da postavi Boga in bližnjega v središče svoje osebnosti, da dopusti in želi, da Bog v njem deluje s svojo ljubeznijo do njega osebno in do bližnjih. Zaradi takega božjega delovanja v kristjanu potem tudi dajanje miloščine postane teološka, božja krepost in skazovanje moči.
Tretja razsežnost dajanja miloščine, ki jo v tem odlomku naglaša sveti oče, pa je zelo močan poudarek, da krščansko dajanje miloščine v nas premaguje nečimernost in krepi spreobrnjenje k ljubezni do Boga in bližnjega. Kadar kot kristjani dajemo miloščino se v nas dogajajo globoki duhovni procesi. Vsako delo usmiljenja v nas utrjuje krščanski odnos do imetja, do stvarstva in nas notranje odpira za sveto, za Boga in ljubezen do bližnjega.