Sveti oče sprejel člane Papeške akademije za življenje in udeležence Mednarodenga kongresa

VATIKAN (ponedeljek, 25. februar 2008, RV) – Danes in jutri poteka XIV. Splošno zasedanje Papeške akademije za življenje, ki je združeno z Mednarodnim kongresom, ki obravnava temo: Ob neozdravljivem bolniku in umirajočem; etične in operativne usmeritve. Na srečanju so zbrani redni, dopisni in častni člani Papeške akademije za življenje in 315 udeležencev Mednarodnega kongresa, med katerimi so strokovnjaki za etiko, specialisti za neozdravljivo bolne in umirajoče, predstojniki zdravstvenih ustanov za terminalne bolnike in profesorji teoloških, pravnih in bioetičnih fakultet. Vseh je okrog 400 strokovnjakov. Predavatelji bodo obravnavali tematike, ki bodo pomagale globlje spoznati zadnje obdobje zemeljskega življenja, ki je njegov najbolj krhek del, hkrati pa najbolj dragocen, ker se zaključi v večnosti z Bogom. Na Mednarodnem kongresu bo tekla beseda o dolžnostih zdravnikov, družin bolnikov in ostarelih, skupnosti verujočih, družbe kot take glede na primerno zdravljenje, medicinsko oskrbo in nego in kako se izogniti zanemarjanju težkih bolnikov, evtanaziji in drugim oblikam nasilne ukinitve življenja ali pretiranega zdravljenja. Posebna pozornost pa bo posvečena tistemu zdravljenju in negi, ki zagotavlja človeško dostojanstvo umirajočega. S temi mislimi je škof Elio Sgrecia seznanil svetega očeta o tematikah in ciljih Mednarodnega kongresa in letnega zasedanja Papeške akademije za življenje in ga zaprosil, da jim poda nekaj smernic vesoljne Cerkve za njihovo delo.
Vaša vzvišena prizadevanja, je dejal na začetku svojega daljšega govora sveti oče, in vaše pričevanje zaslužijo vsako pohvalo. Že iz naslovov predavanj, ki ste jih pripravili, je razvidno, da želite dati odgovore na toliko vprašanj, ki jih vsak dan postavlja napredek medicinskih ved, postavlja pa jih tudi današnja sekularizirana družba. Pred vsemi nami, posebno še pred Cerkvijo, pa je velik izziv, ki ga postavlja vstali Gospod, da namreč v obširno obzorje človeškega življenja prinesemo sijaj razodete resnice in podporo upanja.
Kadar namreč ugasne človeško življenje, pa naj bo to v kateri koli starosti, je dejal papež, v smrti ne smemo gledati le biološko dejstvo, ki se je izčrpalo ali življenjepis, ki se je zaključil, ampak novo rojstvo in obnovljeno bivanje, ki ga ponuja Vstali Gospod vsakemu, ki se hote ni zoperstavil njegovi Ljubezni. S smrtjo se zaključi zemeljska izkušnja življenja, toda s smrtjo se za vsakega od nas onkraj časa tudi odpre polno in dokončno življenje. Gospodar življenja je ob bolniku in umirajočem kot tisti, ki živi in daje življenje, kot tisti, ki je rekel: Jaz sem Vstajenje in Življenje: kdor vame veruje bo živel tudi če umrje (Jn 10,25). V slovesnem in svetem trenutku smrti dobijo vsa prizadevanja, ki smo jih opravili v moči krščanskega upanja, da bi izboljšali nas same in svet, ki nam je bil zaupan, ter očiščeni v milosti, svoj dokončni smisel in postanejo silno dragoceni zaradi ljubezni Boga Stvarnika in Očeta. V trenutku smrti se namreč popolnoma uresniči odnos z Bogom v srečanju z Njim, ki ne umrje, ki je življenje samo in čista Ljubezen, tedaj smo v življenju, takrat živimo, je dejal papež.
V nadaljevanju govora je sveti oče pisal, kaj pomeni krščanska smrt za skupnost verujočih, za družino, za družbo kot tako in posebej za zdravstvene delavce. Za skupnost verujočih, je dejal papež, to srečanje umirajočega s svojim Stvarnikom, ki je Vir Življenja in Ljubezen, predstavlja dar, ki je dragocen za vse verujoče, ki obogati povezanost vseh vernikov. Mati Terezija je zbirala umirajoče, da bi vsaj v trenutku smrti v objemu bratov in sester občutili Očetovo toplino. Skupno delovanje zdravstvenih ustanov in Cerkve se razodeva posebno dragoceno, ker zagotavalja potrebno pomoč v človeškovem življenju prav v trenutku skrajne krhkosti, je zaključil sveti oče svoj nagovor.
glasbeni premor: ...