Slovesen pogreg zaslužnega beograjskega nadškofa Franca Perka v Ljubljani

LJUBLJANA (nedelja, 24. februar 2008, RV) – Včeraj opoldne je bila na Žalah pogrebna maša za upokojenega beograjskega nadškofa in metropolita dr. Franca Perka in nato pogreb. Nadškof Perko je umrl v sredo, 20. februarja v duhovniškem domu na Lepem potu v Ljubljani, v petek so se verniki poslavljali od njega v ljubljanski stolnici, na dan pogreba pa od jutranjih ur na Žalah. Pogrebno mašo je v cerkvi Vseh Svetih daroval njegov naslednik - beograjski nadškof in metropolit msgr. Stanislav Hočevar. Z njim so somaševali še kard. Poljić iz Sarajeva, trije nadškofje, osem škofov in okrog 250 duhovnikov. Svete maše so se med drugimi udeležile sestre Svetega križa, pri katerih je nadškof Perko preživel skoraj 40 let in ki so zanj skrbele tudi po njegovi upokojitvi leta 2001.
Na začetku maše je navzoče škofe, duhovnike, redovnike in redovnice ter sorodnike pokojnega nadškofa Perka in vse navzoče pozdravil ljubljanski nadškof in metropolit msgr. Alojz Uran, homilijo je imel beograjski nadškof in metropolit msgr. Stanislav Hočevar, ki je med drugim povedal: “Njegovo po življenju hrepeneče srce ni prenašalo hinavščine. Ni prenašalo Feuerbachove hinavščine, da »kar damo Bogu, vzamemo človeku«, ker je živel iz izkušnje, da posedujemo samo tisto, kar podarimo. V globini svoje kontemplativne duše je odkrival, da je ideološki ali praktični ateizem negacija življenja, negacija človeškega dostojanstva. Ta negacija je rušila življenje v drugi svetovni vojni, zatem po vojni, nato v vseh oblikah tovarn smrti, do danes, ko se borimo predvsem za zemljo in za stvari. Boleče je ugotavljal, kako to zanikanje Božje svetlobe človeka tako zaslepljuje, da nazadnje njega, ki se bori samo za materialni svet, napravi največjega uničevalca stvari in ustvarjenega sveta. Mnoge ekološke katastrofe to potrjujejo. V tem mističnem pogledu je zaznaval strašno usodnost razcepljenosti krščanstva, ki svet še vedno deli na Vzhod in Zahod. In zdi se, da so posledice še vedno velike. Krščanstvo, ki ga mi konkretno živimo ni zadosti kvas in sol in luč, ne omogoča zadostno pristno edinost v različnosti. Kako ga je bolelo, ko se je na krščanstvo gledalo skozi prizmo nacionalnosti in ne cerkvenosti. Vedno znova je zatrepetal kot šiba na vodi, če se je v njegovi ljubljeni nevesti Cerkve bolj poudarjala črka kakor duh, bolj strukture kot preroštvo, bolj videz kot globina, bolj preteklost kakor eshaton – prava polnost časov.”
Ob koncu evharistične daritve pa so se s sožalnimi besedami številni poslovili od pokojnega nadškofa Perka. Prebrali so tudi sožalno brzojavko papeža Benedikta XVI. ter kardinala Rodeta, svoje sožalje pa je izrazila tudi srbska pravoslavna Cerkev. Pri maši je prepeval ženski pevski zbor iz župnije Ihana in duhovniški oktet »Oremus«.
Slovesnost na ljubljanskih Žalah se je končala s pogrebnim sprevodom in pogrebom pokojnega beograjskega nadškofa Franca Perka. Položili so ga v grob, kjer je že pokopan škof Ivan Stariha iz Lead-a, Južne Dakote v Združenih državah Amerike.