Prebiramo postno poslanico o miloščini

POSTNA POSLANICA (petek, 22. februar 2008, RV) – Papež Benedikt XVI. v tretji točki svoje postne poslanice opiše, kakšen naj bo naš namen pri dajanju miloščine, da bo resnično in pristno evangeljski, pa tudi, kakšen blagoslov nam prinaša evangeljsko navdihnjen namen pri dajanju miloščine: »Evangelij osvetljuje tipično značilnost krščanske miloščine: podarjena mora biti na skrivnem: »Kadar pa ti daješ miloščino, naj ne ve tvoja levica, kaj dela tvoja desnica«. Jezus dalje zahteva: »Tako bo tvoja miloščina na skrivnem« (Mt 6, 3–4). Malo pred tem je rekel, da se človek ne sme postavljati s svojimi dobrimi deli, saj pri tem tvega, da bi izgubil Božje plačilo (prim. Mt 6, 1–2). Učenec mora paziti, da se vse zgodi v večjo Božjo slavo. Jezus opominja: »Tako naj vaša luč sveti pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih« (Mt 5,16). Vse je zato usmerjeno na Božjo slavo, ne pa na človeško. Naj to zavedanje, dragi bratje in sestre, spremlja vsako dejanje pomoči bližnjemu, saj tako pomoč ne bo postala sredstvo, s katerim bi mi postali središče pozornosti. Kadar pri opravljanju dobrih del za cilj nimamo Božje slave in resničnega blagra za sočloveka, temveč osebne koristi ali preprosto odobravanje, naše ravnanje ni v skladu z evangelijem.”
Prva razsežnost evangeljske drže pri podeljevanju miloščine je, da jo delimo na skrivnem. Evangeljski izraz na skrivnem je obsežen. Vključuje namreč vztrajno prisotnost in premagovanje neke skrivnostne samovšečnosti, ki jo vsak človek, tudi kristjan, čuti, ko deli miloščino. To je nekakšno postavljanje v ospredje svoje osebnosti, recimo kar lastno samovšečnost, ki pa je v bistvu zaprtost vase in je ne zanimajo stiske bližnjega. Isto velja za pohvale bližnjih. Kadar jih tisti, ki daje miloščino, sprejme kot edino zadovoljstvo, je že prejel svoje plačilo, pravi Jezus v evangeliju. Še več, Jezus tako zadovoljstvo primerja s hinavščino farizejev in vabi svoje učence, naj se s tem ne zadovoljijo, ampak naj hrepenijo po višjih dobrinah. In te dobrine Jezus povzame, ko pravi, da je to slava vašega Očeta, ki je v nebesih. Na ta način Jezus dajanje miloščine poveže z najvišjim ciljem vsakega kristjana, ki je prav ta, da slavi Boga svojega Stvarnika, in na ta način svojo dušo reši, uči sv. Ignacij Loyolski v duhovnih vajah. Kadar ta vidik dajanje miloščine dobro premislimo, odkrijemo, da miloščina, kadar je podarjena na pristen evangeljski način, torej na skrivnem, v tistem, ki jo prejema, sproži dva temeljna učinka. Prvi je ta, da na skrivnosten način, v moči ljubezni tistega, ki jo daje, spozna, da dobrina, po kateri hrepeni in ki jo miloščina simbolično pomeni, ni več absolutna in ga več ne obremenjuje, ni več vir stiske in duhovne zavrtosti. Drugi vidik pa je ta, da na skrivnem podarjena miloščina prejemnika z neko novo močjo povabi, da hrepeni po višjih dobrinah. Taka miloščina v človeku sprosti spoznanje za dobro in krepi voljo, da se človek smelo odloča za skrivnostne vrednote, ki so prisotne v na skrivnem podarjeni miloščini v simbolični obliki. Te vrednote se pojavijo pred človekom kot povabilo, naj se odloči za nove kakovosti življenja. Dajanje mološčine na skrivnem, v smislu da se ne vidi na zunaj, postane delovanje na skrivnem, postane vir novega delovanja dejansko na skrivnem, ker se dogaja v duši tistega, ki je miloščino prejel.
V tem smislu je evangeljsko dajanje miloščine dejansko izjemno globoka priprava na velikonočne praznike, ko praznujemo Kristusovo in naše vstajenje.