Poslanica Svetega očeta ob 45. svetovnem dnevu molitve za duhovne poklice

VATIKAN (petek, 22. februar 2008, RV) – V Vatikanu so danes objavili poslanico papeža Benedikta XVI. ob 45. svetovnem dnevu molitve za duhovne poklice, ki bo potekal 13. aprila, na 4. velikonočno nedeljo. Tema letošnje poslanice je Poklici v službi misijonarskega poslanstva Cerkve, sveti oče pa jo začne z Jezusovimi besedami: »Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence. Krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha /…/ Jaz sem z vami vse dni do konca sveta« (Mt 28,19-20). Po krstu je vsak kristjan poklican, da pričuje in oznanja Evangelij, piše papež, a ta misijonarska dimenzija je še posebej povezana z duhovniškim poklicem. Jezus je med svojim javnim delovanjem izbral nekaj učencev za svoje tesne sodelavce v mesijanski skrivnosti in jih spodbujal, naj pomagajo množicam. S sočutjem je gledal na ljudi, ki jih je srečeval po mestih in vaseh, saj so bili potrti in nemočni, kakor ovce brez pastirja. Iz te ljubezni izvira Jezusovo povabilo učencem: »Prosite torej Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev« (Mt 9,38). Odgovoriti na Gospodov klic, nadaljuje papež, pomeni soočiti se s številnimi nevarnostmi, vendar združeni z Učiteljem, učenci niso sami, saj Jezus deluje v njih. Dvanajsteri se imenujejo apostoli ravno zato, ker jih je poslal sam Gospod, da gredo po vsem svetu, oznanjajo Evangelij in pričujejo o Kristusovi smrti in vstajenju. Od vsega začetka je Kristusova ljubezen tista, ki spodbuja apostole, pravi sveti oče. Skozi stoletja so številni misijonarji kot zvesti služabniki Cerkve in pokorni delovanju Svetega Duha, sledili korakom prvih učencev. Dolžnost vsakega Kristusovega učenca je, da širi vero, a nekatere Kristus še posebej kliče in jih pošilja oznanjat Evangelij po vsem svetu. Kristusova ljubezen se mora sporočati z zgledom in besedami, s celotnim življenjem, piše sveti oče in navaja besede Janeza Pavla II., ko pravi, da poklic misijonarjevega življenja ohranja vso svojo veljavnost, saj je vzor misijonarskega poslanstva Cerkve, v nenehni pripravljenosti na radikalno in popolno samopodaritev. Med temi popolnoma predanimi osebami službi Evangeliju so tudi duhovniki, poklicani, da oznanjajo Evangelij, delijo zakramente, še posebej evharistijo in spravo, poklicani da pomagajo ubogim, bolnim, trpečim, revnim in tistim, ki še niso spoznali Boga. Misijonarji so tisti, ki številnim, ki se z Jezusom še niso srečali, prvič spregovorijo o Odrešenikovi ljubezni. V nadaljevanju papež izraža posebno zahvalo duhovnikom v misijonih, ki vdano in velikodušno gradijo krščanske skupnosti in služijo poslanstvu Cerkve. Spomni pa tudi na vse tiste duhovnike, ki so trpeli in celo žrtvovali svoje življenje v službi Kristusu.
V nadaljevanju poslanice sveti oče izpostavi tudi številne može in žene, ki so se odločili za radikalno življenje po Evangeliju in obljubili čistost, uboštvo in pokorščino. Tem posvečenim osebam Cerkev mnogo dolguje, saj so zapustili vse in se odpravili oznanjat Evangelij na vse konce sveta ali pa v kontemplativnem življenju molijo za vse človeštvo. Da bo Cerkev lahko še naprej izpolnjevala svoje poslanstvo, morajo krščanske skupnosti otrokom in odraslim poskrbeti ustrezno versko vzgojo. Pomembno je ohranjati občutek za misijonarsko odgovornost in aktivno solidarnost z drugimi narodi, poudarja papež. Ob koncu poslanice še osvetli misel, da lahko duhovniški in redovni poklici uspevajo le na duhovno dobro oskrbovanih tleh.