Komentar

KOMENTAR (sobota, 16. februar 2008, RV) – Nocoj so misli in skrbi svetovnih politikov in državnih voditeljev usmerjene na Kosovo, kot so bile pred 18. leti v takratno razpadajočo Socialistično federativo Jugoslavijo. Kadar obe stanji primerjamo na strateško-geopolitčni in pravno-diplomatski ravni vidimo veliko podobnosti in še več ključno pomembnih razlik.
Na strateško-geopolitični ravni je takrat bilo osnovno vprašanje, kako voditi svetovni razpad komunizma, ker je bilo jasno, da komunistični veljaki nikakor niso hoteli sestopiti z oblasti, notranja opozicija v komunističnih državah pa ni bila dovolj povezana in politično usposobljena, da bi brez večjih družbenih pretresov prevzela vodenje držav z demokratično ureditvijo. Zato so se takrat komunistični voditelji odločili, da delujejo na dveh ravneh. Po eni strani so se sklicevali na nedotakljivost državnih meja, kot je to bilo sprejeto v helsinških dogovorih iz leta 1975, zlasti je znana peta košarica dogovorov. Po drugi strani pa so iskali zaveznike pri kapitalističnih državah, ki so z nezaupanjem gledale na širitev demokracije na bivše komunistične države. V tem pogledu so si jugokomunisti našli dobre zagovornike v Mitterandovi Franciji in v zunanjem ministru ZDA, Jamesu Beckerju, ki je izrecno zagovarjal celovitost Jugoslavije. Toda želja po izhodu iz komunističnega raja je bila močnejša. Od pravno-diplomatske razsežnosti je ostalo načelo nedotakljivosti obstoječih državnih meja z dodatkom, da se notranje meje med republikami v Jugoslaviji lahko priznajo kot mednarodne meje. Takratni razplet je okrepil evropske združevalne procese, dal nov zagon svetovnemu gospodarstvu, predvsem pa potrdil in poglobil idejo ter spoznanje, da je prihodnost narodov in držav poslej treba iskati v krepitvi posameznih narodov v lastnih državnih strukturah, ki do sedaj najbolj omogočajo in zagotavljajo razcvet narodnih zamisli in krepitev narodnega genija vsakega posameznega naroda ter njegovega vključevanja v širše povezovalne procese, kot je to sedanji evropski združevalni projekt.
Sedanje vprašanje Kosova se ne postavlja več v okvirje helsinške diplomatske zamisli ali strategije statusa quo, kar je v bistvu konservativna stalnica v politiki. Kosovo s svojimi 90% albanskega prebivalstva lahko zagotovi razvoj albanskega naroda in njegovega narodnega genija le kot samostojna državna tvorba. Pravno-diplomatska osnova za rešitev tega problema je krhka, ker je Kosovo imelo status samostojne pokrajine znotraj takratne republike Srbije v okviru Jugoslavije le v letih 1974-1989, ko je Miloševič v imenu republike Srbije ukinil status samostojne pokrajine Kosovo. Pravno je ta poseg še danes vprašljiv, kot je do neke mere tudi vprašljivo uveljavljanje ustavnega načela na neodvisnost takratnih jugoslovanskih republik na nekoč samostojne pokrajine. Toda ključno vprašanje danes ni to. Ključno vprašanje je, kako danes uveljaviti mednarodno priznano temeljno človekovo pravico na celoviti razvoj človeške osebe v okvirih samostojne države, ker je jasno, da ljudstva pod nadvlado vzpostavljenih državnih sistemov nikoli niso doživela nujnega in zakonitega razvoja v smislu sodobnega razumevanja človekovih pravic, ki jih ustave morajo upoštevati, ker so nadustavnega izvora.
Ob vprašanju Kosova danes človeštvo stoji pred novimi izzivi in možnostmi. Upati je le, da jih bodo politiki, v tem trenutku predvsem slovenski na evropski ravni, modro rešili in zastavili drugačna pota v prihodnost.