Duhovna misel p. Vilija Lovšeta za 2. postno nedeljo

PRIDIGA (sobota, 16. februar 2008, RV) - Dragi poslušalec. Pot postnega časa naju želi pripeljati do velikonočnega vstajenja. Cerkev dobro ve, da pred veseljem vstajenja najprej nastopi drama smrti. Tudi za naju dva ne bo drugače. Obeh vidikov ni mogoče med seboj ločiti. Le najini srci imata težave. Ker doživljava dogodke postopno in ločeno, še nisva sposobna dojeti celotne stvarnosti. Preden se potopiva v dramo trpljenja, naju bogoslužje potolaži z vizijo spremenjenja ali »preobrazbe«. Želi naju naučiti, da bova v izmučenem in krvavem Jezusovem obličju sposobna prepoznati obličje vstalega Gospoda. To ni mogoče, boš rekel. Saj so bili vendar apostoli vsaj nekaj let ves čas z Jezusom, pa so bili v trenutku bolečine in smrti popolnoma zmedeni in izgubljeni. Strinjam se s teboj. Če so imeli že apostoli tako velike težave, jih bova imela tudi midva, ki nisva vsak dan z Jezusom iz obličja v obličje. Izgubljenost in zmedenost sta posledica najinih grehov in sebičnosti, kateri se prepustiva. A Jezus se ne da odgnati. Njegov sijaj naju privlači. Želi nama razodeti smisel svojega in našega življenja. Podarja nama svoj mir in veselje.
Evangelij govori o dveh gričih Taboru in Golgoti. Na prvem se je zgodilo spremenjenje, preobrazba, na drugem pa križanje. Kaj meniš, kaj je skupnega obema? Na gori Tabor se Gospod preobrazi, pomeni, da pokaže sijaj, ki ga ni mogoče videti le od zunaj. »Vpričo njih se je spreménil. Njegov obraz je zasijal kakor sonce in njegova oblačila so postala bela kakor luč« (Mt 17,2). Na Kalvariji pa se Jezus pokaže iznakažen in brez lepote. Dogodek spremenjenja je neposredno povezan s trpljenjem. V trenutku križanja na Golgoti bodo učenci doživeli pohujšanje in ne bodo videli dlje kot le razbito Jezusovo obličje. Ne bodo videli čez ali onkraj tega kar se vidi, ampak jih bo popolnoma zaslepilo le to kar se ta hip vidi. Zgodilo se je točno tako kot je napovedal prerok Izaija, da so se »številni zgražali nad njim, ker je bil njegov obraz tako nečloveško iznakažen in njegova postava ni bila več podobna človeški«. Ti in jaz živiva v pričakovanju, da bova z vstajenjem vstopila v nov, preobražen svet. Takrat bodo podobe pokazale to kar je za njimi, to kar mesene oči sedaj ne vidijo. Vidijo pa lahko notranje oči. Te pa vidijo takrat ko so očiščene, ko je srce čisto, ko se sijaj iz katerega so naša bitja ustvarjena dotakne naših src.
Ko v Očenašu moliva: posvečeno bodi tvoje ime, v resnici prosiva Gospoda, naj se razodene v svoji resnici, naj pokaže svoje obličje našemu srcu. Ko se Gospod pokaže našemu srcu, tedaj se pokažejo v pravi luči tudi vse stvari. Šele tedaj lahko sprejmeva in doumeva njihov sijaj, znamenje Božje ljubezni, ki je navzoča v vseh stvareh. Vse stvari nam tedaj spregovorijo o Božji skrbi in ljubezni do vsakega izmed nas osebno.
Prav za to gre: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje; njega poslušajte!« Bog se nama kaže v ljubljenem Sinu. Edino pomembno je spoznati sina in videti njegovo Obličje. Tudi najino srce išče življenje, ki se ne bo končalo. V Jezusu se najino hrepenenje uresniči. Njega poslušajte pomeni, zaznajte, da je življenje v tem, da se potopiš in znova najdeš v sijaju njegovega Obličja. Pomeni, da samega sebe, stvari, svet in zgodovino vidiš znotraj odnosa z Njim. Sebe in vse sprejete znotraj odnosa z ljubljenim Sinom. Prav ko kakor Peter in apostoli sprejmeva Božji odnos do naju, kot ga kaže v Jezusu, je najinemu srcu razodeta lepota resničnosti; pokaže nama kako dramatična je zatajitev; kako globok in prodoren je Jezusov pogled na nas in kako prepričevalno moč imajo njegove besede; pokaže nama kako nežna je domačnost z Njim in kako tesnobna je oddaljenost od njega; pokaže nama kako močna in osvobajajoča je njegova ljubezen. Podobno se je zgodilo Abrahamu. Ko je sprejel oseben odnos z Bogom, ki ga je vabil v svojo sveto zgodovino, je zapustil hišo svojega očeta. Če izbereš nebeškega očeta, moraš zapustiti zemeljskega. Če izbereš Božje kraljestvo, se odrečeš vsem drugim kraljestvom. Če se sprejmeš kot dar iz Božje roke potem živiš. Abraham je na ta način razodeval veličino Božje ljubezni. Sijaju, ki je v od Boga ustvarjenih stvareh, je pustil, da se pokaže. Zato je postal blagoslov za vse. Tudi poslanstvo cerkve je v tem, da razodene sodobnikom sijaj, ki je skrit v od Boga ustvarjenih ljudeh in stvareh. Prav v tem je tudi cilj postnega časa in vseh premagovanj. Vse to se dogaja znotraj edine skrivnosti: ugledati in videti Obličje ljubljenega Sina. Prav njegovo obličje naju čaka na drugi strani, ko bova umrla.