Slovo od mons. Franca Puncerja v Gornji Radgoni

GORNJA RADGONA (petek, 15. februar 2008, RV) – V sredo se je murskosoboška škofija poslovila od mons. Franca Puncerja, diamantomašnika v pokoju in nekdanjega dekana. Pogrebna sv. maša je bila v župnijski cerkvi v Gornji Radgoni, kjer je pokojni mons. Puncer preživel 43 let aktivne duhovniške službe in po upokojitvi še 12 let nesebično pomagal nasledniku. Mašo zadušnico je daroval mariborski nadškof in metropolit Franc Kramberger, pridigal je pomožni škof Jožef Smej, pogrebni obred pa je vodil murskosoboški škof ordinarij Marjan Turnšek. Skupaj s škofi je somašavelo več kot 80 duhovnikov.
Od priljubljenega duhovnika so se poslovili številni verniki, da bi še zadnjič izkazali spoštovanje izjemnemu človeku, ki je pogumno in vdano s pogledom, uprtim v svojega Gospoda, nosil svoj življenjski križ. Rodil se je 3. oktobra 1916 v Spodnjih Gorčah v župniji Braslovče, v duhovnika pa bil posvečen na cvetno nedeljo 6. aprila 1941, ob vdoru Nemcev v Kraljevino Jugoslavijo. Ker ga Gestapo še ni imel evidentiranega, ga val nacističnega izseljevanja štajerskih duhovnikov ni zajel in je tako kot novomašnik oskrboval več župnij v okolici svoje rojstne pokrajine. Kot župnik je služboval pri Sv. Juriju ob Taboru, kjer ga je po enem letu naposled aretiral Gestapo in ga strahotno mučil v zloglasnem Celjskem piskru. Nato je bil premeščen v koncentracijsko taborišče Dachau, kjer je pretrpel 3 leta. Po vrnitvi v domovino je vsa nadaljnja leta služboval kot župnik v Gornji Radgoni. Na svojem telesu in v svoji duši je pogumno nosil znamenja najbolj mračnih sil preteklega stoletja, fašizma, nacizma in komunizma. S svojo pokončno držo je bil svetilka in protiutež temì prejšnjega stoletja. Z očetovsko ljubeznijo je v župniji sv. Petra v Gornji Radgoni pospremil k oltarju številne bogoslovce. Po 2. vatikanskem koncilu je bil prvi, ki je oltar v župnijski cerkvi v mariborski škofiji obrnil proti ljudstvu. S tem je Franc Puncer pokazal svoje veliko prepričanje in navdušenje za koncilsko prenovo, ki je želela bogoslužje in duhovnika približati božjemu ljudstvu.
Kdor je mons. Puncerja poznal, je vedel, da je moč za svoje bogato duhovno življenje črpal iz molitve, svete maše in iz Jezusove evharistične navzočnosti. Zadnja leta je hudo preizkušan v bolezni ohranil milino in dobroto ter neskaljeno zaupanje v Gospoda, ki vodi vsak korak našega življenja.