Prebiramo postno poslanico o miloščini

POSTNA POSLANICA (petek, 15. februar 2008, RV) – Papež Benedikt XVI. v drugi točki svoje letošnje postne poslanice, v kateri se je osredotočil na miloščino, poda še en krščanski vidik na materialne dobrine in pravi: »Evangelij nas uči, da nismo lastniki, temveč skrbniki dobrin, ki jih posedujemo. Dobrine namreč niso izključno naša lastnina, temveč sredstva, po katerih Gospod kliče vsakogar izmed nas, naj postanemo orodje njegove Previdnosti za bližnje. Katekizem katoliške Cerkve poudarja, da imajo materialne dobrine – skladno z njihovim univerzalnim načelom – družbeno vrednost« (prim. KKC 2404).
V tem kratkem odstavku nas sveti oče vabi naj v postnem času, pa tudi sicer, ko dajemo miloščino, ko nekomu podarimo nekaj od svojega imetja, naj pri tem poglabljamo in krepimo krščanski odnos do lastnine in materialnih ter drugih dobrin. In kakšen je krščanski odnos do lastnine in dobrin? Sveti oče na to vprašanje odgovori zelo kratko in jasno, ko pravi, da nas Evangelij uči, da ljudje, kristjani, nismo lastniki, temveč skrbniki dobrin, ki jih posedujemo. Kristjanov odnos do dobrin mora na vsebinski ravni močno presegati zgolj pravno-lastniški odnos, kot lastnino opredljuje veljavna zakonodaja. Pozitivni zakon namreč lastniku zagotavlja svobodno razpolaganje z lastnino ali dobrino. Lastnik lahko svojo last v okviru zakonskih določil nekomu podari, proda, odreče, z njo upravlja tako, da mu ustvarja novo vrednost, večj ali manjši dohodek, včasih pa tudi izgube, skratka upravlja z lastnino po svoji osebni odločitvi in za to ne odgovarja nikomur, ne državi ne svojcem in tudi ne ostalim ljudem. Še več, država mu to svobodo z zakonom zagotavlja in s svojo močjo tudi fizično in drugače brani. Z zakonom zagotovljeno svobodo pri upravljanju z dobrinami Cerkev in kristjan seveda sprejema. Kristjan pa je v duhu evangelija poklican, da z zakonom zagotovljeno svobodo razširi v smislu, kot pravi papež, da namreč Gospod kliče vsakogar izmed nas, naj postanemo orodje njegove Previdnosti za bližnje, seveda tudi s svojo lastnino. Papež s povabilom, da naj kristjani postanemo orodje Božje previdnosti za bližnje, postavi kristjanovo delovanje, pa tudi lastnino, ki jo poseduje ter način upravljanja z njo, na presežno, večnostno raven, namreč na raven delovanja Božje previdnosti. To papeževo povabilo po eni strani predpostavlja našo krščansko odločitev, da delamo in se odločamo v skladu z Božjo voljo na naši osebni ravni, torej v našem srcu. To pa na način, da nam vest nič težkega ne očita, kar bi motilo ljubeči odnos do Boga, Kristusa, Svetega Duha, Cerkve in do celotne odrešenjske stvarnosti. Tako zdravo kristjanovo duhovno stanje na osebni ravni papež predpostavlja, ker si sicer ni mogoče predstavljati, da bi bil kristjan sposoben, da postane orodje Božje previdnosti za druge. Ti drugi so vsi ljudje, kristjani, pa tudi vsi ostali, od tistih, ki drugače verujejo do tistih, ki ne verujejo ne v osebnega Boga in tudi ne v presežno stvarnost, v nadnaravno razsežnost človeškega življenja. V tem smislu je postati orodje Božje previdnosti za druge dejansko isto kot misijonsko poslanstvo vsakega kristjana, ki je po krstu poklican, da živi in oznanja evangelij tam, kamor ga postavi Božja previdnost. Kot potrditev tega papež navede nauk Katekizma Katoliške Cerkve, kjer ta uči, da imajo materialne dobrine – skladno z njihovim univerzalnim načelom – družbeno vrednost. S to navedbo nas papež napoti, da naj miloščino, kot duhovno-teološko stvarnost razširimo na že izdelano teologijo družbene dejavnosti kristjanov in družbene dejavnosti, ki je izraz delovanja človeške narave in njene družbene razsežnosti. Ta nauk je Katoliška Cerkev v zadnjih sto letih izjemno globoko izdelala in je vedno bolj sestavni del njenega celotnega oznanjevanja. Dajanje miloščine nas v globini namreč vedno opozarja na dejstvo, da je nad osebno lastnino vedno tudi hipoteka, da pripada vsemu človeštvu.