Sveti oče sprejel udeležence Mednarodnega shoda Moški in ženska, človek v svoji celovitosti

VATIKAN (sobota, 9. februar 2008, RV) – Papež Benedikt XVI. je dopoldne v Klementovi dvorani sprejel okrog 280 udeležencev, v veliki večini žensk, Mednarodnega shoda Moški in ženska, človek v svoji celovitosti, ki so ob 20-letnici apostolskega pisma papeža Janeza Pavla II. O dostojanstvu žene, ta dokument cele tri dni obširno proučevali. Strokovni posvet je pripravil Papeški svet za laike pod vodstvom njegovega predsednika kard. Stanislawa Rylka.
Sveti oče je v svojem govoru najprej dejal, da je tematika, ki jo proučujejo, v Cerkvi zelo aktualna od zadnjega koncila dalje. Cerkev in človeštvo namreč iščeta najboljše oblike vrednotenja vloge žene na vseh ključnih ravneh življenja. Odnos moški-ženska, vsak s svojo posebnostjo, naravnanostjo drug k drugemu in dopolnjevanju drug drugega, prav gotovo tvori središčno točko »antropološkega vprašanja«, ki je tako odločilno v sodobni družbi. Sveti oče je nato naštel nekaj cerkvenih dokumentov, ki pod raznimi vidiki teološko in drugače osveljujejo osrednje »antropološko vprašanje«, med katerimi je prav gotovo zelo pomembno apostolsko pismo papeža Janeza Pavla II. O dostojanstvu žene iz leta 1988.
V tem apostolskem pismu je pokojni papež poglobil temeljne antropološke resnice o moškem in ženski, kot so enakost v dostojastvu in edinost v dvoje, ukoreninjena globoka različnost med moškostjo in ženskostjo in njuna poklicanost k medsebojni obogatitvi, dopolnitvi, sodelovanju in skupnosti. Ta enost v dvojnosti moškega in ženske temelji na dostojanstvu vsake človeške osebe, ki je ustvarjena po Božji podobi in sličnosti, saj ju je Bog ustavril kot moža in ženo (1Mz 1,27). Ni ju ustvari neločljivo ista in tudi ne medlo ter osiromašujoče enaka, kot tudi ne prepadno različna in v medsebojnem sporu. Ta enost v dvojnosti nosi v njuni telesi in duši zapisan odnos z drugim, ljubezen do drugega, skupnost med dvema osebama, ki kaže, da je bila v človekovo stvarjenje zapisana tudi določena podobnost skupnosti z Bogom. Kadar pa moški ali ženska zahteva zase skrajno zasebnost in popolno samozadostnost tvegata zaprtost v sebe samega v nekakšnem samouresničenju, ki smatra, da je preseganje vsake naravne, družbene ali verske navezanosti prava svoboda, kar pa je dejansko zadušujoča osamljenost. Če želimo stvarno pospeševati moškega in žensko moramo upoštevati to stvarnost.
Tudi zato so potrebne nove antropološke raziskave, je nadaljeval sveti oče, ki bodo na osnovi velikega krščanskega izročila vključile nova znanstvena spoznanja in današnjo kulturno rahločutnost. Tako bodo ne le poglobile istovetnost ženske, ampak tudi moškega, ki je tudi pogosto predmet delnih in ideolških razmišljanj. Vpričo kulturnih in političnih tokov, ki pogosto želijo izločiti ali vsaj zatemniti spolne razlike zapisane v človeško naravo, ker jih smatrajo kot proizvod kulture, je nujno potrebno priklicati v zavest Božjo zamisel, ki je ustvarila človeka kot moškega in žensko, kot enoto in hkrati z izvirno in dopolnjujočo različnostjo.
Bog je zaupal ženski in moškemu posebno poklicanost v Cerkvi in svetu. Tukaj mislim na družino, je dejal papež, ki je skupnost ljubezni odprta za življenje, osnovna celica družbe. V njej moški in ženska, zahvaljujoč daru materinstva in očetovstva, skupaj vršita nenadomestljivo vlogo v odnosu do življenja. Njuni otroci imajo od spočetja dalje pravico, da lahko računajo na očeta in mater, ki zanje skrbita in jih spremljata v njihovi rasti. Država pa mora s svoje strani s primernimi družbenimi politikami podpirati in pospeševati trdnost zakonske zveze, dostojanstvo in odgovornost zakoncev ter njihovo neodtuljivo pravico in dolžnost vzgajati otroke. Razen tega je potrebno, da se tudi ženski omogoči sodelovanje v izgradnji družbe tako, da se pravilno ovrednoti njen tipično »ženski genij«. Marijina priprošnja pa naj pomaga ženam, je zaključil papež svoj govor, da bodo uresničile svojo poklicanost in poslanstvo v cerkveni in civilni skupnosti.