Duhovna misel p. Vilija Lovšeta za pepelnično sredo

PRIDIGA (torek, 5. februar 2008, RV) - S slovesnim obredom pepeljenja danes začenjamo postni del bogoslužnega leta. Ali naju mora Cerkev res vsako leto s pepelom spominjati, da bova morala umreti? Ali naju mora res prepričevati, da bova umrla? Eno zagotovo drži: ti in jaz, oba teživa k temu, da se počutiva in obnašava kot, da sva nesmrtna. Zato ne more škoditi, če naju vsaj občasno kdo spomni, da se najine iluzije ne uresničujejo vedno. Vendar ima obred pepeljenja še veliko globlji pomen.
Petdeseti psalm naju spominja, da je Bogu všeč skesano srce. Skesano v latinščini izhaja iz besede »conterere«, kar pomeni »upepeliti srce«. Ko se počutiva žalostna, prizadeta, užaljena, zatirana, ko greva skozi preizkušnjo, ne da bi se uprla ali se razsrdila, takrat se nama zdi, da je najino srce strto v prah. Šele takrat ga Bog lahko kot prah zemlje ponovno oblikuje, šele takrat se lahko najino srce znova rodi; šele takrat je sposobno novega čutenja, bolj človeškega in Božjega hkrati.
In prav v tem je smisel postnega časa in pokore: da svoje srce spet izročiva Bogu, da bi ga lahko po svoje oblikoval in preobražal. Če se počasi naučiva zaznavati smisel skrivnosti, ki jih vsak dan živiva, bo najino srce odkrilo nove in neslutene moči sredi neviht in preizkušenj, ki jih nikdar ne manjka.
Ali te nič ne zmoti nasprotje med strogostjo samega obreda pepeljenja ter navidezna lahkotnost v katero naju danes vabi Jezus v evangeliju: »Kadar pa se ti postiš, si pomazili glavo in umij obraz«. S tem Jezus poudari razliko med po človeško pojmovano pokoro in spreobrnjenjem, kot ga želi Bog. Beseda »pokora« v nama prebudi odpor pred žalostjo; zdi se nama, da je pokora maska, ki si jo nadeneva pred drugimi in za druge. Beseda »spreobrnjenje« pomeni prenovo, nov pogled, novi okus, nov smisel. Glavne značilnosti te novosti so lahkotnost, svežina in veselje. Spreobrnjenje pomeni, da se ti in jaz vrneva v domačnost z Bogom, v živo, močno in zaupljivo zavedanje Boga, ki nas ljubi in nas je poklical k svoji ljubezni. Pomeni, da se učiva gledati na stvari s stališča zaupnosti in domačnosti z Bogom. Zunanje maske pred drugimi in notranje iluzije pred samim seboj šele takrat lahko izginejo. Danes ni nevarnosti, da bi se ti ali jaz pred drugimi razkazovala kako moliva (ko bi se vsaj). Izgubila sva zaupljivost in nežnost do Boga, do samega sebe in drugih.
V današnji kulturi naju uničujejo najine notranje iluzije. Zdi se, kot da nosiva v sebi skrito videokamero, ki naju nenehno snema. To so najini ideali o popolnosti, podobe, ki jih imava o sebi in jih na vse kriplje braniva tudi pred seboj, ne le pred drugimi. Na vsak način hočeva ohraniti občutek, da sva pomembna in to bolj kot vsi drugi. Zato se nezaupljivo braniva in postavljava pregrade med seboj, Bogom in drugimi. Nikakor ne najdeva poti do svoje skrite kamrice. Zato si ne moreva odpočiti v Božji družbi. Celo njegovo navzočnost lahko zlorabljava za egoistične cilje.
Smisel postne pokore je prav v tem, da se delček najinih notranjih iluzij in obrambnih zidov podre. Vsak dan doživljava, da nama onemogočajo z veseljem, ustvarjalno, hvaležno in smiselno živeti. Prav nič nama ne pripomorejo k večji zaupljivosti in domačnosti z Bogom, s seboj in z drugimi. Povabim te, da se načelno odrečeva zapeljivosti in privlačnosti lastnih iluzij. Jezus osvobodi naju navezanosti na misli in drže, ki v stvarnosti ne delujejo. Naj nama postna pokora, ki sva si jo izbrala pri tem pomaga.
Sveti Pavel omenja še en smisel postne pokore. Spodbuja naju naj bova Božja sodelavca. Vabi naju, naj sodelujeva pri službi sprave, da bi vsi ljudje lahko doživeli in izkusili Božjo ljubezen, ki se ne oddalji od nikogar tudi če jo še tako vztrajno ignorira. Če namreč vse, kar počneva, delava le zaradi ljudi in pred ljudmi, pomeni, da sva vsem tem ljudem ukradla priložnost, da bi sami stopili pred Boga. Če pa stvari delava zaradi Boga in pred njim pa sva drugim omogočila, da se zaradi naju srečajo z njim. Ker vsako človeško srce potrebuje odpuščanje, bova tudi midva vsakomur dopuščala, da Božje odpuščanje razdeli z brati in sestrami, da tudi sam odpusti. S tem bova kazala, da je Božja ljubezen v nama in da njena moč lahko vsakogar osvobaja. Najino ravnanje bo znamenje, da je najina pokora resnična in ustvarjalna. Zaradi ljubezni, ki sva jo sama osebno doživela, se ne bova nič več skrivala za zunanjim videzom ali notranjimi iluzijami. Zato ti, draga poslušalka in dragi poslušalec, v letošnjem postnem času želim srečno pot sprave in notranjega osvobajanja.