Komentar

KOMENTAR (nedelja, 3. februar 2008, RV) – Pred dvema tednoma se je na Trgu sv. Petra v Vatikanu zbralo nad 200.000 ljudi, ki so izrazili svetemu očetu svojo naklonjenost, potem ko v četrtek pred tisto nedeljo ni mogel mogel obiskati največje evropske univerze, La Sapienza v Rimu. Med tisto množico vernikov, politikov in uglednih italijanskih osebnosti je bil tudi Clemente Mastella, italijanski minister za pravosodje, ki je naslednji dan izstopil iz vladne koalicije in tako sprožil padec levo-sredinske italijanske vlade premierja Romana Prodija. Nekateri poznavalci italijanske politične scene celo pravijo, da naj bi se Clemente Mastella za svoj korak odločil prav na Trgu sv. Petra. Sicer pa je jasno, da je razlogov za krizo italijanske vlade več, med katerimi je največji in verjetno tudi dokončen ta, da je italijanska levica prišla do spoznanja, da je že več kot pol stoletja na miselno politični ravni v slepi ulici. Sedanja vladna kriza in poskus predsednika italijanskega senata Franca Marinija, da bi sestavil vlado, ki bi izglasovala vsaj nov volivni zakon, je le pridobivanje časa italijanske levice, da bi se kolikor je mogoče bolje pripravila na nove parlamentarne volitve, ki bodo ali aprila ali junija letos.
Nedvoumni potrditvi za ta zaključek sta prišli včeraj. Prvo je dala Demokratska stranka, v kateri so združeni: večina bivše italijanske komunistične partije, levičarski liberalci in liberalno ali levo usmerjeni katoličani, ki so nekoč glasovali za krščanske demokrate. Demokratska stranka je včeraj uradno izjavila, da se odpoveduje antifašizmu in levičarskim ideologijam in si bo na prihodnjih volitvah prizadevala za nove poglede na italijansko gospodarstvo, socialo in sploh na novo prihodnost. Drugo potrditev pa je nepričakovano dal kard. Tarcisio Bertone, Državni tajnik Njegove Svetosti, ki je včeraj med mašo ob 40-letnici delovanja katoliškega združenja Svetega Egidija, v baziliki sv. Janeza v Lateranu, v prisotnosti italijanskega predsedniak Giorgia Napolitana in italijanskega predsednika vlade v odstopu, Romana Prodija, navedel znani stavek ameriškega režiserja Woody-a Allena, ki v filmu pravi: “Bog je mrtev, Marx je mrtev, a jaz se ne počutim nič bolje, …” Ta stavek je bil veliko sporočilo italijanskemu predsedniku, ki je vse življenje prepričan komunist in sedaj že bivšemu italijanskemu premieru, ki je sicer katoličan s pogledi na zgodovinsko ateistično levico.
Kardinalovo sporočilo je vsekakor zgovorno in skrivnostno hkrati. Bog, v katerega komunisti verujejo je za kristjane vedno mrtev Bog, Marx s svojo ideologijo o pravičnosti, je bil za kristjane vedno izrodek utopičnih naporov za pravičnost brez Boga. Z mislijo, da se kljub smrti obeh tudi mi danes ne počutimo dobro, je kardinal naglasil, da bo potrebno na novo zastaviti razmišljanja o prihodnosti Italije in evropske družbe. Pri tem je prav gotovo imel v misli Jezusovo priporočilo učencem, da naj pustijo, da mrtvi svoje mrtve pokopljejo.
Katoliška Cerkev in seveda tudi kard. Tarcisio Bertone se dobro zaveda, da je v krizi dinamika evropske družbe v celoti in dinamike posameznih družb v državah Evropske zveze in širše. Družbena in politična dinamika v evropskih družbah je še vedno borba zoper krščanske prvine v posamezni evropski družbi in v evropskem prostoru v celoti. Ta ugotovitev ne bi bila sporna, če ta dinamika ne bi bila pretežno ali skoraj izključno negativno, rušilno in izključujoče naravnana do krščanskih prvin. Tako usmerjena družbena in politčna dinamika je v bistvu vedno izključujoča vojna, ki na dolgi rok vodi v duhovno, nato pa v miselno in biološko mrtvilo. Ker pa sta v evropski družbi, vsaj kot je navedel kard. Bertone, mrtva tako Bog kot Marx, v evropskem človeku ni več hrepenenja po novem, lepšem, bolj človeškem in duhovno bogatem življenju. In to je tisto, kar skrbi Cerkev in najbolj ogroža celotno zahodno kulturo.
Sedanja kriza italijanske vlade torej ni preprosta zadeva, ne za Italijo in ne za Evropo. Ni pa tudi zastrašujoča, ker je Cerkev že dala pravo diagnozo stanja v celoti in v posameznih državah.