Sveti oče obiskal svoje bogoslovce

VATIKAN (sobota, 2. februar 2008, RV) – Sveti oče je sinoči obiskal bogoslovno semenišče Rimske škofije in se srečal z bogoslovci, njihovimi starši in prijatelji bogoslovne skupnosti. Po prihodu so bile slovesne večernice, nato srečanje in skupna večerja.
Sveti oče je vodstvo, bogoslovce in starše nagovoril med slovesnimi večernicami. Najprej je razložil izraz sv. Pavla, ko pravi, da se je s Kristusovim prihodom na zemljo začela »polnost časov«. Samo Bog lahko napolni čas in nam daje okusiti poln smisel našega zemeljskega bivanja in obstoja. Bog je napolnil čas, ko je poslal svojega edinorojenega Sina in nas je v njem posinovil, po Kristusu smo postali Božji otroci, sinovi v Sinu. V Jezusu in z Jezusom, ki je Pot, Resnica in Življenje (Jn 14,6), smo v stanju najti izčrpne odgovore na najgloblja pričakovanja srca. Ko je strah izginil, v nas raste zaupanje v Boga, ki si ga upamo klicati celo »Abba-Oče!« (Gal 4,6).
Dragi bogoslovci, je nadaljeval sveti oče, kot božji posinovljenci, ki vam je Bog razsvetlil vaše življenje, ste v sebi začutili željo, da to dostojanstvo prinesete tudi drugim. Tukaj ste zato, da bi razvili vašo sinovsko poklicanost in se pripravili na prihodnje poslanstvo Kristusovih apostolov. Gre za eno in celovito rast, ki vam omogoča, da okušate veselje življenja z Bogom Očetom in vam daje notranji polet postati glasniki Evangelija, ki ga je oznanil Božji Sin Jezus Kristus. Sveti Duh v vas vzbuja pozornost do te globoke stvarnosti in stori, da jo ljubite.
Dober del govora je sveti oče posvetil staršem bogoslovcev in dejal, da so verjetno zelo presenečeni nad tem, kaj se dogaja v notranjosti njihovih sinov. Verjetno ste si predstavljali drugačno prihodnost svojih sinov. Mogoče sedaj premišljujete kdaj ste prvič opazili znake duhovniškega poklica, ali pa se spominjate, kako daleč od Cerkve so bili vaši sinovi. Kaj se je tedaj zgodilo? Kakšna srečanja so vplivala na njihove odločitve? V tem ste podobni Mariji, ki si je tudi postavljala toliko vprašanj o svojem Sinu Jezusu in je o Njem veliko premišljevala v svojem srcu. Po drugi strani, je nadaljeval papež, pa je neizbežno, da poklicanost sinov na nek način postane tudi poklicanost staršev. Ko iščete odgovore na vprašanja in jih skušate razumeti, tudi vi, dragi starši, pogosto stopate na pota, na katerih se vaša vera obnavlja in utrjuje. Tako ste preprosto deležni čudovite avanture vaših sinov. Čeprav se zdi, da duhovniško življenje ne zanima velike večine ljudi, pa je dejansko duhovniška avantura najbolj zanimiva in najbolj potrebna za svet, to je avantura, ki želi pokazati polnost življenja h kateremo vsi težimo.
Na koncu govora je papež svojim bogoslovcem podal še dva pomembna vidika sedanjega trenutka njihovega življenja v bogoslovnem semenišču. Prvi je ta, da se življenje v bogoslovju zdi kot puščava. To se silno pomembno, ker je to priložnost, da vam Gospod lahko govori v vašem srcu. Njegov glas namreč ni hrupen, ampak tih, je glas molka. Ob molitvi se od vas zahtevajo dolge ure študija vsak dan.
Drugi vidik vašega življenja je bogoslovna skupnost. Vaša priprava na duhovništvo namreč vključuje tudi skupnostni vidik, ki je zelo pomemben. Apostoli so se skupaj vzgajali, ko so hodili z Jezusom. Zato ljubite to »družinsko življenje« v bogoslovnem semenišču, ki je za vas predokus »zakramentalnega bratstva«, ki je razpoznavni znak vsakega škofijskega duhovnika.