Duhovna misel p. Vlija Lovšeta za 4. nedeljo med letom
PRIDIGA (petek, 1. februar 2008, RV) - Spoštovana poslušalka in poslušalec danes je
praznik, ki ga imenujemo svečnica ali darovanje Jezusa. Ali se še spominjaš, da je
to praznik luči in srečanja? Kaj meniš zakaj? Zato ker je praznik darovanja. Mojzesova
postava pravi, da naj bo vsak moški prvorojenec posvečen Bogu. Jezus se podredi tej
postavi, da bi bil v vsem podoben nam. Ko bo na Kalvariji sprejel vse človeško trpljenje
nam bo še bolj podoben. Jožef in Marija sta Jezusa podarila, da bo v naše dobro služil
Bogu. Po njunih rokah se da Jezus na razpolago Bogu, zato, »da bi s smrtjo onemogočil
tistega, ki je imel smrtonosno oblast, to je hudiča, in odrešil tiste, ki jih je strah
pred smrtjo vse življenje vklepal v sužnost«. Jezus nama je podarjen zato, da se sooči
s smrtjo in zlom ter ga po Božjem načrtu tudi za naju in v nama premaga, naju osvobodi
strahu in bega pred lepoto življenja. Zaradi tega Simeon Jezusa imenuje luč. Vse
druge luči so lažne. Luč bogastva in politične moči ter luč lastne slave, so v resnici
tema. Jezus je luč sveta, luč tudi tvojega in mojega srca, če hočeva. To pa zato,
ker je podaril sam sebe. Na Kalvariji je ta luč postavljena na svetilnik, da bi svetila
vsemu svetu. Praznik darovanja v templju ali svečnica torej že vnaprej po Simeonu
in Ani napove Jezusovo velikonočno skrivnost. V tej skrivnosti se uresničijo besede:
»ker je vzljubil svoje, ki so bili na svetu, jim je izkazal ljubezen do konca« (Jn
13,1). Jezus je povzdignjen, da s križa pritegne poglede vseh ljudi, tudi tvojega
in mojega, in nas razsvetli z lučjo svoje ljubezni. S križem se sooči zato, da bi
tudi ti in jaz vedela, da on ljubi Očeta (Jn 10,17) in da tudi midva za vedno pripadava
Očetu. Izbral je naju, ne sebe. Izročil se nama je samo zato, da bi spoznala kdo je
v resnici Bog in koliko mu pomeniva. V tem je luč za tvoje in moje srce. Luč
je posledica darovanja. Tej luči pustiva svetiti, če se tudi midva zaradi njegove
ljubezni upava podariti Bogu in bližnjim. To notranjo moč nama je Jezus podaril. Veselje
in pogumno srce sta naš dom le, če se v zaupanju izročiva ali podariva Njemu in drugim.
Zato biti posvečen pomeni podarjen. Podaritev je skrivnost ljubezni. Zato vsak
trenutek najinega življenja napolni z veseljem, močjo, mirom, blagoslovom, zaupanjem,
ustvarjalnostjo. Če sva kristjana sva tudi midva posvečena. Duhovniki in redovniki
so nenehno navzoče znamenje te posvečenosti, te podarjenosti. A le zato, da bi svetili
drugim, da bi vsi lahko srečali Jezusa in njegovega Očeta in resnično zaživeli iz
tega kar njemu pomenimo. Svečnica je zato tudi praznik srečanja: Jožef in Marija
se srečata s starčkom Simeonom in starko Ano. Simeon, pomeni Bog je uslišal. Ana pomeni,
Božja naklonjenost. Oba sta podoba stare zaveze in tudi tebe in mene. Oba sta vse
svoje življenje hrepenela po srečanju z Jezusom. Obema se je hrepenenje uresničilo.
Simeon se zato nič več ne boji umreti, ne boji se več v zaupanju živeti, ne boji se
več imeti rad in si odpočiti v Božji zvestobi. Spomin na smrt je zato tudi zate in
zame priložnost za življenje v miru in notranji moči. Prerokinja Ana je vdova, ki
končno najde Ženina. Meja najinega bivanja ni več nič, ampak Bog Oče. Sonce smisla
nama je vzšlo. Nič več ne tavava v gosti temi nesmisla. Ti in jaz sva obiskana, nisva
sama. Svečnica tudi tebe in mene želi navdušiti za močno hrepenenje po srečanju
z Jezusom. Skozi vse življenje naju Bog vodi v vedno lepša srečanja z Njim. Jezus
nama želi podariti ogromno notranje moči, ki jo še kako potrebujeva, če hočeva tudi
midva svoje življenje ljubeče podariti in svetiti. Srečava ga v bogoslužju in zakramentih
in po vseh življenjskih okoliščinah. Pozor. Majhna a pomembna podrobnost. Srečava
ga, če sva poslušna Svetemu Duhu. Če nisva, večino priložnosti za srečanje izgubiva
in izpustiva iz rok. Zato prosi Sv. Duha naj nama odpre oči srca. Da bo srečanje z
Jezusom tudi naju posvetilo in razsvetlilo. Da bova tudi midva luč sveta. Le luč Božje
ljubezni, ki jo sprejmeva in razdeliva z drugimi je resnična in dela vsak trenutek
najinega življenja lep in dragocen. Na ta način tudi z najinim sodelovanjem lahko
Bog preobraža svet in mu vrača lepoto, večno lepoto, ki pa jo okušava in se je veseliva
ta trenutek.