Sveti oče sprejel člane plenarnega zasedanja Kongregacije za verski nauk

VATIKAN (četrtek, 31. jaunar 2008, RV) – Papež Benedikt XVI. je dopoldne v Klementovi dvorani sprejel člane plenarnega zasedanja Kongregacije za verski nauk.
Na začetku svojega govora se je Prefektu Kongregacije za verski nauk, kard. Levadi zahvalil za njihovo službo edinosti v veri, ki je na poseben način zaupana Rimskemu škofu. Služba edinosti v veri temelji na »svetem zakladu vere«, ki ga Petrov naslednik čuva in brani.
V nadaljevanju govora je sveti oče govoril o dveh dokumentih, ki jih je Kongregacija za verski nauk v zadnjem letu izdala in o njenem študiju bioetičnih vprašanj. Prvi pomemben dokument se imenuje: Odgovori na vprašanja glede nekaterih vidikov o nauku o Cerkvi. Ta dokument govori bistvenih vidikih bistva Cerkve in o evangelizaciji. Ko dokument govori o Cerkvi najprej uvede koncilsko izrazoslovje o tej ključni teološki tematiki, ki je v skladu s cerkvenim izročilom. Dokument tako potrdi resnice, kot je ta, da ima ena in edina Kristusova Cerkev svoje bistvo, obstanek in trdnost v Katoliški cerkvi in da zato edinost, nedeljivost in nepremagljivost Kristusove Cerkve razne ločitve in razdeljenosti kristjanov ne izničijo. Ob tej pomembni in natančni opredelitvi nauka o Cerkvi, dokument prinaša veliko jasnosti tudi na jezikovni ravni, ko med drugim točno razloži, kaj pomeni izraz biti Cerkev v pristnem teološkem smislu. Papež je nato opisal zelo kočljivo tematiko, ko nekateri ogovorijo, da so ostale krščanske Cerkve in skupnosti nekako »skrite v Kristusu« in da moramo edinost Cerkve razumevati v tem smislu. Ko bi to bilo res, potem bi morali priznati, da v zgodovinskem smislu obstaja več različnih cerkvenih izkušenj ali Cerkva, ki jih je mogoče med seboj spraviti le v eshatološki viziji, oziroma, da je mogoče govoriti o eni in edini Cerkvi le v eshatološkem smislu, kot stvarnosti po koncu sveta. Takšen pristop k razumevanju Cerkve bi nujno povzročil upočasnitev in bi končno paraliziral ekumenizem.
V drugem delu govora se je papež ustavil ob teološki trditvi, da prava Kristusova Cerkev obstaja v Katoliški cerkvi. To pa zato, ker ji je Gospod zaupal nalogo, da oznani evangelij vsem narodom.
Kot veliko poslanstvo Kongregacije za verski nauk je sveti oče navedel nujni nadaljnji študij bioetičnih vprašanj, ki so težka in silno zapletena. Nove biomedicinske tehnologije ne zanimajo le strokovnjakov zdravnikov, ampak so preko sredstev družbenega obveščanja dostopne širokIm krogom ljudi. Ti pa upravičeno pričakujejo od Cerkve, da jim posreduje svoja stališča in nauk o najbolj zapletenih etičnih, bioloških in medicinskih vprašanjih. Cerkev prav gotovo ne more odgovoriti na vsako znanstveno novost, njena dolžnost pa je, da jasno izpostavi osrednje vrednote in etično-medicinska merila ob novih pomembnih vprašanjih. Dve merili sta temeljni: prvo je brezpogojno spoštovanje človeškega bitja kot osebe od spočetja do naravne smrti; drugo pa je spoštovanje izvirnosti prenašanja človeškega življenja po zakonskih dejanjih. Veliko vprašanje predstavlja tako imenovani »biološki material«, ker se pogosto z njim ravna kot z običajno snovjo, ne pa kot z zarodki, iz katerih ob določenih pogojih vedno nastane človeško bitje.