Škof S. Aquila o svetosti človekovega življenja od spočetja do naravne smrti

BALTIMORE (ponedeljek, 28. januar 2008, RV) – Na Loyola Collegu v Baltimorju v ZDA je v cilklu predavanj, ki potekajo tekom akademskega leta, predaval škof v Fargu, mons. Samuel Aquila, na temo: Svetost človekovega življenja od spočetja do naravne smrti.
Ameriški škof je najprej govoril o človekovi vesti, ki je kot Božji glas prisotna v srcu vsake osebe. Glas Boga je zakoreninjen v dobroti, resnici in ljubezni, kakor se je razodela v osebi Jezusa Kristusa. Bog je začetnik dobrote. Resnica je stvarna, objektivna in jo v največji polnosti odkrijemo v osebi Jezusa Kristusa. Pri oblikovanju lastne vesti nam pomaga Katekizem Katoliške cerkve. Če vest ni prav oblikovana se lahko zgodi, da oseba zablodi, se zmoti v presojanju med dobrim in zlom in pri odločanju posluša laži, namesto, da bi poslušala Boga. Jezus nas vabi, da ostanemo v njegovi ljubezni in se držimo božjih zapovedi, da bo njegovo veselje v nas in se bo naše veselje dopolnilo. »To je moja zapoved, da se ljubite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil« (Jn 15,12). Katoličani s pravilno oblikovano vestjo verujejo v Jezusa Kristusa, živijo po zapovedih, poznajo nauk Katoliške cerkve in si želijo živeti krepostno življenje, tako da se popolnoma podarijo Bogu in v svetu živijo njegovo ljubezen. Škof Aquila je dejal, da se vest prav oblikuje v odnosu do Jezusa Kristusa, ki je ljubezen in resnica, in je zato nujna za doživljanje radosti. Da se bo kultura življenja še naprej gradila, morajo katoličani izoblikovati svojo vest, vedno izbirati življenje in dostojanstvo človekove osebe od trenutka spočetja do naravne smrti. Največji izziv vidi škof Aquila v širjenju kulture življenje v današnji družbi in močno naglaša prisotnost katoličanov v javnem političnem življenju. Zatrdil je, da katoličani, ki so politiki, prevečkrat ostajajo bolj zvesti strankarskim idejam, kakor pa svoji veri v Jezusa Kristusa. Ločitev med zasebnim in javnim življenjem posameznika je namreč lažna in največkrat le izgovor. Velikokrat vidimo politike katoličane, ki podpirajo splav in se skrivajo za pravico do izbire ali za izjavami, da svoje morale nočejo vsiljevati drugim. Hkrati pa odločno podpirajo druga življenjska vprašanja, nasprotujejo smrtni kazni, iščejo pravico za preseljene ljudi in zagovarjajo pravno varovanje človekovega dostojanstva, kakor da pri tem ne gre za vsiljevanje morale drugim. Katoličani, dejavni v politiki, morajo v splavu, evtanaziji, genocidu, raziskavah na človeških zarodkih prepoznati zlo. Enako je glede smrtne kazni, gospodarstva, zdravstvenega varstva in vojne, kjer se mora na prvo mesto vedno postavljati človekovo dostojanstvo. Janez Pavel II. je vse, ki delujejo v javnih in zakonodajnih zadevah spomnil, da je zakon, ki krši naravno človekovo pravico do življenja, nepravičen in kot tak ni veljaven kot zakon, ker je nemoralen. Splav in evtanazija sta zločina, ki ju noben človeški zakon ne more upravičiti in uzakoniti. Človekova vest se ni dolžna pokoravati takim zakonom. Jasna dolžnost vsakega katoličana pa je, da tem zakonom nasprotuje z ugovorom vesti. Pokoravati se moramo prej Bogu kot človeku. Le tako bomo zares gradili kulturo življenja, je dejal škof Aquila. Vse odločitve morajo upoštevati in spoštovati prirojeno dostojanstvo vsake osebe, od spočetja do naravne smrti, saj je človek ustvarjen po Božji podobi.