Komentar

KOMENTAR (torek, 22. januar 2008, RV) – Ko so se ljudje na povabilo kard. Camilla Ruinija v nedeljo nekaj ur pred opoldansko molitvijo Angelovega češčenja začeli zbirati na Trgu sv. Petra v Vatikanu, je bilo že jasno, da bo to veliki dogodek ne le za Rimsko škofijo in njenega Škofa, ampak bo to dogodek širših razsežnosti. Nad množičnim odzivom so bili vsi presenečeni, najprej kard. Ruini, nato sveti oče, pa tudi politični in drugi komentatorji.
Kard. Camillo Ruini je Rimljane in ljudi dobre volje povabil k opoldanski molitvi, da bi svojemu škofu izrazili spoštovanje, ljubezen in solidarnost, ker je v sredo moral odpovedati svoj obisk na rimski univerzi La Sapienza. Vprašanje, ki je po odpovedi obiska ostalo v zraku brez odgovora, je bilo, kaj se dejansko odgaja v Italiji in Evropi, da po svoji naravi najbolj odprte ustanove kot so univerze postajajo za svetega očeta najbolj občutljivi kraji njegovih obiskov. Začelo se je v Regenburgu v Nemčiji in se nadaljuje v Rimu na La Sapienzi.
V Regensburgu je papež Benedikt XVI. podal silno izdelano razmišljanje o poteh evropske misli in duha v odnosu do krščanstva. Takrat je dejal, da je Evropa poklicana, da naredi podobno sintezo med razumom in vero kot so to v antiki storili grški in rimski krščanski misleci, ki so krščanstvo izrazili v grškem in latinskem jeziku in miselnosti tako, da je krščanska vsebina ostala nedotaknjena. Vse kaže, da so se evropska v razsvetljenstvu spočeta miselnost in razni filozofski tokovi silno prestrašili papeževe analize, še bolj pa izziva ter dileme pred katero je Rimski škof postavil razkristjanjeno evropsko miselnost našega časa.
Med obiskom na rimski univerzi La Sapienza je papež želel s študenti in profesorji razmišljati o etičnih vidikih nekaterih ključnih vprašanj v evropski miselni in političnih sredinah, kot so vprašanje odnosa do življenja, vprašanje splava, istospolnih sobivanj, vprašanje pravičnosti, od materialne do miselne svobode in podobno. Papež Benedikt XVI. je v zadnjih mesecih vedno bolj jasno govoril, da so to prvobitna etična vprašanja in komaj potem verska. Človek je dolžan sebi in svojim sodobnikom odgovoriti na vprašanje, ali je splav umor ali ni, da je nasilje nad življenjem etično nedopustno, da je evtanazija v bistvu oboževanje kulture smrti in da je homoseksualna nagnjenost najprej človeška in nato krščanska izprijenost in kot taka predstavlja najprej miselni nered. In vsega tega se je liberalna, levičarska in še kakšna miselnost, dober del kulturnega sveta in seveda politike, zbal in naredil vse, da bi papežu onemogočil, da o tem javno spregovori v zibelki miselne kulture, kot je prav univerza.
Odgovor Rimljanov je bil presenetljivo jasen in odločen. Njihova prisotnost na Trgu sv. Petra je pomenila dve sporočili. Kristjani se strinjajo z miselnimi rešitvami svojega Škofa in tudi z njegovimi odgovori na najbolj zahtevnih ravneh. Drugo pa je, da zavračajo politična izkrivljanja in izigravanja ter politične rešitve italijanske levice ter liberalnih krogov glede temeljnih človeških vprašanj in etičnih, oziroma neetičnih odgovorov, ki jih nudi italijanska levičarska politika. Toda to še ni vse.